Blog Glavca: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!

Ostbahnhof se decembra izgublja v delih in zapuščenosti stavb, ki jo obdajajo na eni strani in kamor sem ga namenjen peljati. V mrzel zrak stopim vznemirjen. Dvakrat se obrnem in ga zagledam. Komaj ga prepoznam, v kleti je bil videti drugačen, slabše. Zdaj izgleda kot fant, v katerega se zaljubiš. Kratka jakna, kavbojke in raztrgana frizura. Moj tip fanta, James Dean. Nasmehne se in poduhoviči o tem in onem, se spomneva drug drugega? Kaj bova pravzaprav počela. Malo kasneje se skozi odurno klet, ki plava v metru vode odplaziva v ječočo stavbo. Ruben je navdušen. Ustavlja se, kjer sam želim naprej. Ne maram teme, ne maram prisotnosti izgubljenih ljudi, želim samo gor na streho, pod luno. Vdreva na svež zrak. Poljubim ga, ne spustim ga iz rok. Ostaneva objeta in se spoznavava kot najstnika na zmenku. Kam greš, od kje prihajaš. Preprosta vprašanja, zapleteni odgovori.

Z brado drsim po njegovi. Všeč mu je, menda Nizozemci nimajo brade, samo puhec.

Pri meni je. Utrujen sem, on tudi. Misli, da je. Potem sem jaz mrtev. Pa me obudi, me poljubi, me trga. Tepeva se, trgava majce, praskava, ljubiva, vzdihujeva. Dolgo noč. Potem želi jesti, James Dean. Posloviva se proti jutru, malo kasneje sporočilo: Skoraj doma, seveda že spiš, lahko noč.

Borin