Molk in prikrivanje v šoli

Jutri se bodo za učence in učenke osnovnih in srednjih šol začele počitnice. Nekateri jih že komaj pričakujejo, pa ne zato, ker bi imeli odpor do učenja, ampak zato, ker bodo med počitnicami končno ubežali medvrstniškemu nasilju in diskriminaciji.

O tem, kakšne so izkušnje otrok, ki prihajajo iz mavričnih družin, veliko piše v knjigi Mavrične družine grejo v šolo.1 Urednici Darja Zaviršek in Ana M. Sobočan sta skupaj z drugimi avtoricami prišli do številnih ugotovitev, v tem prispevku pa naj vas malo podražim le s povzetkom o delu, ki se dotika molka v šolah. Molk je namreč že ena izmed oblik nasilja.

Slovenski otroci in mladostniki, vključeni v raziskavo, imajo poleg molka izkušnje neposrednega sovražnega govora, implicitnih konstrukcij drugosti in neprimernega odnosa učiteljev. Konkretno so poročali o slabšalnih in poniževalnih izrazih, pomilovanju, interpretiranju stisk ali neuspehov s spolno usmerjenostjo staršev ipd. Z neke šole sta mami svojo hčer celo izpisali zaradi šikaniranj učiteljice, ko je ta izvedela, da učenka živi v mavrični družini, ravnateljico pa je skrbelo le to, da ne bo prišlo do tožbe.

Noben otrok ne v Sloveniji,2 Nemčiji ali na Švedskem, kjer sta avtorici opravljali raziskavo, ni poročal o telesnem nasilju zaradi svojega družinskega porekla. Vzroki za to pa so različni. Švedska ima sorazmerno dolgo tradicijo šolskih politik, ki sprejemajo različne seksualnosti, v Nemčiji starši izbirajo šole z dobrimi referencami, ki so jih otroci iz mavričnih družin že obiskovali, poleg tega pa se aktivno vključujejo v šolske dejavnosti. V Sloveniji pa mladi o telesnem nasilju niso poročali predvsem zato, ker ne izpostavljajo svoje družine, ker so ubrali strategijo molka. Da so molk od njih pričakovali, je povedalo tudi več intervjuvancev, ki svojega družinskega življena niso prikrivali. Neka vzgojiteljica je npr. nebiološko mamo, ki je hodila v vrtec po svojega otroka, vsakič vprašala, po katerega otroka je prišla.

Seveda molk in nevidnost nista pogruntavščina mavričnih družin. Te strategije se poslužujejo tudi družine, ki v šoli raje prikrijejo to, da imajo jahto, da štirje člani družine živijo v garsonjeri ali da je njihova babica iz Bosne. Tudi nadarjeni otroci se naučijo, da ob učiteljevih vprašanjih ni dobro prepogosto dvigniti roko in preveč izstopati iz povprečja.

Pri nas enostavno ni zaželeno biti kakorkoli drugačen. Kot je na okrogli mizi v Cafeju Open dejala Ana M. Sobočan, v naši družbi ni mogoč nek demokratični dialog, ampak smo družba, v kateri je svoj položaj mogoče spreminjati ali ga varovati samo z umikom ali na avtoritarne načine.

Razpravljanje in poučevanje za slovensko družbo nista pravi pristop, čemur pri nas sledi tudi šola. Otroci s Švedske so poročali, da so o mavričnih družinah razpravljali v razredu, v Nemčiji je bilo to omenjeno redkeje, medtem ko v Sloveniji takšnih razprav ni bilo.

Neukvarjanje z mavričnimi družinami v kurikulumu je tesno povezano z neukvarjanjem z mavričnimi družinami na osebni ravni. V Sloveniji je bil primer, ko je učiteljica izvedela, da ima otrok dve mami, pa se je obnašala, kot da tega ne ve, in je otroku, ki je narisal dve ženski, dejala: »Danes rišemo družino, ne prijatelje.«

Poudariti velja, da se nasilje začne že takrat, kadar otroci ali mladi nimajo občutka, da smejo govoriti o svojih družinah ali sebi, in so prisiljeni k molku o pomembnem delu svojega življenja.

Vsi otroci in mladi iz vseh treh držav so poudarili, da bi bilo treba v šoli več pozornosti nameniti predstavitvam mavričnih družin. Prav tako si želijo, da bi učitelje zanimalo izvedeti več o njihovih družinah, da bi jih skrbele najbolj očitne, pa tudi pretanjene oblike nasilja, namesto da ignorirajo vsakodnevno homofobično nasilje (ki so ga deležni tudi otroci, ki niso istospolno usmerjeni in ne prihajajo iz mavričnih družin).

Slovenski mladostniki so povedali, da v njihovih šolah tudi o istospolni usmerjenosti niso govorili veliko, če so se že, pa so se o njej pogovarjali predvsem v negativnem kontekstu, na primer: homoseksualci kot vir okužbe s HIV-om, »pederastija« v antični Grčiji, homoseksualnost kot tabu in kot bolezen v preteklosti. Ni pa se istospolna usmerjenost pojavljala med temami, kot so različnost družinskih oblik, ljubezen, vrstniško nasilje, oblike reprodukcije ipd.

Dejstvo je, da je istospolna usmerjenost v večjem delu slovenskega prostora tabu. Dejstvo pa je tudi, da so v tradicionalnih okoljih slovenske šole opravile velike korake na področju ozaveščanja o različnih temah, o katerih se številni starši prav tako niso bili sposobni pogovarjati. Spomnimo se samo spolne vzgoje, ki je prinesla informacije s področja spolno prenosljivih bolezni, varne spolnosti, reproduktivnega zdravja in telesne higiene. Zdi se, da danes velja enako tudi za področje istospolne usmerjenosti, zaključujeta avtorici: prav šola bo opravila najosnovnejše in najširše izobraževanje na tem področju. Upajmo, da se bo to zgodilo čimprej.

Domen

  1. Če ne drugega, se gotovo splača preleteti vsaj izjave anketiranih otrok, staršev in učiteljic, ki so zapisane z manjšimi črkami v zamaknjenih odstavkih. []
  2. 1: V Sloveniji je bilo v raziskavo vključenih 12 mavričnih družin, v katerih je odraščalo 15 otrok. Med temi otroci jih je bilo 5 spočetih z darovano moško spolno celico ali s pomočjo medicinske reproduktivne tehnologije ali oploditve doma. []
  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !