Jutro, ko se solze posušijo

YouTube slika preogleda

Nisem bil še pripravljen, še zdaleč ne, ampak okoliščine so me prisilile, da sem se moral za pet dni vrniti nazaj domov. Vedel sem, da bo težko, ker se še nisem dovolj dobro sestavil, nisem se še zadosti spremenil. Stari obrazi so me spomnili na vse, kar sem žrtvoval in na vse kar moram še pridobiti. In potem sem zagledal njega. Že prej sem nekako imel občutek, da se bova srečala in ko se mi je nasmejal preko sobe in ko sem mu vrnil nasmeh, sem se spraševal, če se ponovno zaljubljam, ali če se morda nisem nikoli zares odljubil. Eh … Ne vem več.

Nekoč se bom smejal trenutku, ko sem te čakal, čeprav sem vedel, da ne boš prišel. Smejal se bom samemu sebi, ker sem si dovolil pasti tako daleč. Preveč sebe sem ti dal, in še vedno sem prešibak, da bi vzel nazaj tiste delčke svojega biti. Smejal se bom, kako hitro sem postal trd, ko sem te objel in kako me je trgalo narazen, če sem se zalotil, da mislim nate, medtem ko so se me dotikali drugi. Kakorkoli že, vesel sem, da sem te poljubljal, ko sem te lahko in da sem se zaljubil vate, kljub temu, da se ti nisi vame. Ko sem se v soboto ob šestih zjutraj primajal ven iz dobre stare Tiffany, mi je nežno jutranje sonce grelo obraz. Ozrl sem se nazaj in te pustil na tisti klopci, vedoč, da je že čas, da grem naprej. Zares. Brez sledi. Tiste drobce mene ti pa mogoče še kdaj ukradem nazaj.

Žan

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Jutro, ko se solze posušijo”

  1. a.  pravi:

    a taka jutra so?

  2. Gaber  pravi:

    Ali si trd, ko pomisliš name? ;) Jaz sem. Ko nate.

  3. Žan  pravi:

    @a. So. :) Si jih že kdaj izkusil?
    @Gaber Vedno. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !