Par besed o Latinski Ameriki

Predvčerajšnjim novica o obsodbi vodij argentinske hunte zaradi odvzemanja otrok. Nekaj dni pred tem novica o najnaprednejšem zakonu o spremembi spola. Verjetno ni naključje, da do obojega prihaja v istem obdobju. To je bil sklep tudi v eni izmed mojih lanskih seminarskih nalog. Tule objavljam za ta prispevek prirejeni del njenega povzetka.

Argentina LGBT

Argentina je bila ena izmed prvih modernih držav na svetu, ki so dekriminalizirale homoseksualnost. To je storila leta 1886, ko je pri sprejemanju novega civilnega zakonika sledila francoskemu zgledu. Tako je bilo tudi v večini drugih latinskoameriških držav katoliške tradicije, medtem ko so bile države srednje Amerike pod večjim vplivom anglosaksonskega sveta. V Nikaragvi in Panami so bili spolni odnosi med moškimi dekriminalizirani šele leta 2008, na Jamajki, Barbadosu, v Belizeju in Gvajani pa so še zmeraj prepovedani.

Da do večjega premika prihaja v državah z večjim katoliškim in manjšim protestantskim vplivom, ni nenavadno s tega vidika, da je katolištvo precej manj osebna religija kot protestantizem. Ta je že v osnovi utemeljen na bližnjem odnosu posameznika z verskimi načeli. In če so ideje, ki jih širijo verski vodje, fundamentalne, so v večji meri v vsakdanjem življenju fundamentalni tudi navadni verniki.

Razlog za napredek na področju pravic spolnih manjšin v Argentini je tudi v tem, da je ta država po drugi svetovni vojni preživljala desetletja desničarske diktature. Podobno kot Španija, Portugalska in Južna Afrika, ki so trenutno prav tako med enajstimi državami z istospolnimi zakonskimi zvezami. Prva kampanja katere koli izmed queer skupin (Homosexual Comunidad Argentina) po koncu vojaške diktature se je v argentinskih časopisih osredotočila na diskriminacijo in jo postavila prav v kontekst vojaškega režima, ki je s svojo represijo kršil pravice mnogih ljudi.

Sprva so bile levičarske stranke spolnim manjšinam sicer nenaklonjene, ker so v njih videle produkt kapitalizma, vendar se je to sčasoma spremenilo, razen v levičarskih trdnjavah, kot sta Kuba in Venezuela, čeprav tudi tam v zadnjih letih prihaja do sprememb.

Tega, da so pravice spolnih manjšin človekove pravice, pa argentinski aktivisti niso poskušali dopovedati le javnosti, ampak so se osredotočili na kultivizacijo drugih nevladnih organizacij, ki so se ukvarjale s človekovimi pravicami.

Kot kaže, je bila to zelo učinkovita strategija. Pred odločitvijo argentinskega senata junija 2010, da izenači različno- in istospolne pare, je izjavo v podporo homoporokam podpisalo 37 nevladnih organizacij, med njimi tudi najbolj znana, Matere s trga Mayo. Te so jasno izrazile zahtevo po popolni izenačitvi in odločno odklonile kakršno koli drugo možnost, npr. civilne zveze za istospolne pare. LGBT-gibanje je tako na svojo stran pridobilo druge akterje, ki se pojavljajo v javnosti, s tem pa tudi dosti njihovih simpatizerjev.

Ne glede na to, koliko Argentink in Argentincev podpira enakopravnost spolnih manjšin, pa glasujejo nazadnje izbrani predstavniki ljudstva. Ena izmed nastavk, zakaj so ti v tolikšni meri naklonjeni pravicam spolnih manjšin, je v tem, da so naklonjeni diskurzu človekovih pravic. Ta diskurz pojmujejo kot nekaj evropskega, torej tako kot pojmujejo sebe. Skoraj vsi v argentinski politični eliti se dojemajo kot potomci Evropejcev in ta zavest je zelo živa, saj jih veliko natančno ve, od kod izvirajo njihovi predniki. Odgovor na vprašanje, zakaj je povezanost z Evropo zanje pomembna, pa se najbrž skriva v Evropi kot zavezniku v tekmi z močnejšo Severno Ameriko.

Seveda pa se vsi v Argentini ne strinjajo s stališči zdajšnje vlade. Opozicija na čelu z rimskokatoliško cerkvijo trdi, da so človekove pravice, ki jih uvaja argentinska vlada, kot sladkorčki, ki jih vlada deli namesto kruha. Kot pravijo, Cristina Fernandez s tem želi na svoji strani obdržati nekaj tistih, ki bodo pod njeno vlado zdrsnili iz srednjega v nižji razred. Verjetno je v tem res nekaj resnice, a dejstvo je, da argentinska vlada ljudstvu ni plasirala le homoporok, ampak neenakosti, s katerimi se soočajo spolne manjšine, odpravlja precej bolj celovito. Mnoge pozitivne posledice bodo najbrž ostale zakoreninjene in te svoboščine bodo naslednjim generacijam že precej bolj samoumevne, ne glede na prihodnja politična preigravanja.

Domen

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Par besed o Latinski Ameriki”

  1. d.  pravi:

    Domen..nisem vedel, da je to zdaj tvoj blog :D Kje maš kolege?

  2. Domen  pravi:

    Ne, ni to moj blog! Čeprav verjetno res zgleda, kot da sem ga okupiral. :D V bistvu so drugi sami od sebe poniknili; upam, da vsaj kdo pride nazaj.

  3. Gaber  pravi:

    Črička, am, jaz sem tudi še tukaj. :P

  4. Domen  pravi:

    Vemo, pa Žan in Matej s fotosešni tudi, samo premalo in vsaj nekdo – pa verjetno ni edini – vas zgleda pogreša. :)

  5. d.  pravi:

    hehe, eh Gabra prav nič ne pogrešam :P Sem pa pomislu kok časa in energije vlagaš v tole, da dokončno ne ponikne. Kr malo strašljivo so ostali izginili :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !