Izkušnja iz srednje šole

V ponedeljek se začenja novo šolsko leto. Čeprav je minilo le nekaj let, od kar sem maturiral, se sprašujem, ali se v šolah zdaj že kaj več pogovorjajo o različnih spolnih usmerjenostih. Vmes se je namreč več kot dve leti sprejemal družinski zakonik, za katerega upam, da je vsaj pomagal umestiti spolno usmerjenost v debate, ki potekajo v javnih prostorih, če že ni bil sprejet. Poleg tega je že enajsta država uzakonila istospolne zakonske zveze, pa tudi veliko tujih znanih ljudi se je outiralo v zadnjih letih.

Ne upam si reči, da smo kot družba napredovali. Je pa najbrž res nekaj drugega. Novice, ki so bolj ali manj normalno spisane in povezane z LGBT-ji, danes pridejo do človeka tako rekoč same, medtem ko še leta 2005, ko sem gulil srednješolske klopi, ni bilo tako. Izjema je bila morda parada ponosa v Ljubljani, sicer pa so bile edini vir društvene strani na internetu. Spomnim se na primer Slovenskih gejevskih strani. Še sreča, da je bil internet takrat že tako razširjen, da smo ga dobili tudi v naši vasi, čeprav na impulze.

Ko sem bil star 16 let, sem vedel, da nisem edini gej na svetu, nisem pa nikogar poznal. In če bi mediji toliko poročali o LGBT-jih, kot poročajo danes, bi to gotovo utrdilo moje občutke ozirma upanja, da nisem edini, da je v nekaterih krajih mogoče živeti razkrit, da bom nekega dne morda spoznal druge LGBT-je ipd.

socialna izolacija

Ko danes pomislim za nazaj, sem razočaran nad tem, da je bila moja spolna usmerjenost še bolj kot v medijih marginalizirana v šoli, osnovni in srednji. Sploh srednji šoli to kar malo zamerim. Pri spolni vzgoji nič, da je Lorca gej, sem izvedel na faksu, pri psihologiji, filozofiji in sociologiji prav tako nič. Kot da nekaj, kar je bilo del mene, ni bilo dovolj primerno za omembo v ustanovi, kot je šola.

Če je že kdo kaj omenil, je to storil z zmerljivko ali pa je omembo spremljal smeh, pritimivni komentarji. Spomnim se, ko smo v angleškem učbeniku naleteli na izraz faggot fish. V zadnji klopi se je sprožil pritajen, zaničljiv smeh, pačenje. Tudi meni, ki sem bil v prvi klopi, se je pojavil rahel nasmešek na obrazu, ker nisem vedel, da gre za zmrznjene, ne pa za gejevske ribe. Ali je pa je bila na delu ponotranjena homofobija? Sem se rahlo obrnil nazaj zato, da bi dal drugim vedeti, da mi je smešno, da nisem faggot in da faggote zaničujem?

Na srečo je profesorica poskrbela, da se je ta prigoda končala ‘’srečno”. Sošolce in sošolke v zadnji klopi je vprašala, kaj je smešno. Ali je smešna beseda faggot? Ali ima kdo kakšne težave s tem? Odgovora seveda ni bilo, zame pa je bilo to izrednega pomena.

Takrat se mi je njena izjava zdela zelo kul. Prav gotovo bi jo vnesel v dnevnik, pa čeprav bi ga pisal samo enkrat na teden. Nezavedno sem tudi vedel, da se je nekdo, čeprav le posredno, enkrat za spremembo pozitivno izrazil o nečem, kar je bilo del mene. Profesorica si verjetno ne predstavlja, kakšno uslugo mi je naredila, čeprav sem to prigodo šele nekaj let pozneje zavestno reflektiral tako, kot zdaj pišem o njej.

Zapisati moram še to, da je v obdobju med takrat in zdaj čas pokazal, da drži rek ”It gets better”.

Domen

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !