Tudi če nekoč nisem bil, zdaj končno sem
Odprl sem vrata OPEN-a, pozdravil natakarico in se usedel za tretjo mizo ob oknu. Vse se zdi drugače. Še piškot, ki ga dobim ob beli kavi, ima čuden okus. Eno leto je minilo kot udarec strele v tisto drevo, na tistem griču, za tisto staro hišo tam zadaj. Naelektrili so me in mi pobrusili robove, mi požgali notranjost in umirili tempest, ki je vihral v glavi. A najpomembneje, v zadnjih mesecih sem odrastel. Pred vami ni več fant, ampak moški. Še vedno prikupno majhen, tak za v naročje, za v žličko in za nositi po ramenih, vendar nekako večji kot kadarkoli prej.
To bo moj zadnji prispevek. Ne vem, zdi se mi, da je čas iti naprej. Slovo mi nikoli ni šlo dobro od rok, ampak če si ga kdo zasluži, si ga vi. Hvala, ker ste brali zgodbe fanta, ki je sprva imel le njih. Hvala, ker ste bili ob meni, ko sem padel in me bodrili, ko sem se pobiral ter iskal delčke sebe, ki sem jih izgubil. Hvala, ker ste me nasmejali, me spravili v dobro voljo in najpomembneje, hvala, ker ste pisali z menoj.
Morda se še kdaj srečamo. Eh … kaj pa vem.
Žan
24.09.2012 ob 13:01
Škoda, da je konec. Veliko sreče pri novih izzivih.
Srečamo se pa itak še!
24.09.2012 ob 23:04
Oh Žan. Žanček. Verjami ali ne, kr srček mi je začel pokat, ko sem bral, da odhajaš. Saj po eni strani se mi je že dozdevalo, odpreš novo knjigo, zapreš staro, a vseeno boli.
Kupe in kupe knjig sem prebral in to po tvoji zaslugi, ne vem sploh kako se ti naj zahvalim.
Mogoče se nisem velikokrat oglasil, sem pa prebral, mislim da, vsak tvoj prispevek. In sem res užival – ne samo to, začel sem tudi brati, vidiš, dokler nisem naletel na tvoje pisanje, se mi je zdelo, da je leposlovje le neka puhlost, nekaj, s čimer si pametnjakoviči preživljajo čas. Pa sem še jaz postal eden izmed teh pametnjakovičev
No, morda pa se kdaj srečava, pri AGRFT-ju, al pa v kakem kafiču, pa ti bom pokazal, kak sem hvaležen
26.09.2012 ob 17:19
@Domen To se ve da.
Tudi jaz upam, da se kdaj srečava.
@Grega Tvoj komentar mi je pa prav polepšal dan.