Moje življenje s hivom

Odločil sem se, da nadaljujem svojo zgodbo. V letu 2011 sem napisal svojo izkušnjo in soočenje s HIV pozitivno diagnozo. Napisal sem jo, ker sem čutil, da jo potrebujejo vsi tisti, ki so že soočili s tem in tisti, ki o tem še niste premišljevali. Če sem v prvem delu opisoval samo soočenje z diagnozo o HIV pozitivnem izvidu, sem zdaj napisal drugi del, ki opisuje moje poglede in razmišljanje, vse tisto, za kar je še kako vredno branja, govora in pogovora. To je zgodba, ki mi jo piše življenje.

Vse od novice o HIV pozitivnem izvidu prav vsak dan pomislim na to, kar je del mene, del mojega življenja, del vsakdana. V tem času sem zbral pogum in zaupal svojo zgodbo tistim prijateljem, ki jim zaupam in za katere sem bil menja, da bodo to sprejeli razumljivo. In res, prav vsi mi stojijo ob strani, so ob meni in z mano v dobrih, lepih, veselih trenutkih, pa tudi takrat, ko pridejo dnevi, ki niso ravno najbolj veseli. To je bistvo prijateljstva. Poskušam odkrivati stvari, ki me osrečujejo, početi vse tisto, za kar je vredno živeti, se truditi in moram priznati, uspeva mi. Od prijateljev večkrat slišim tisto znano tolažbo “pa saj ni nič ni drugače, le vzameš antiretrovirusna zdravila vsak dan in vse je tako, kot je bilo”.

Pa vendarle ni čisto tako. Želel bi si, da bi bilo tako lahko, pa žal le ni. In tu se bom dotaknil tistega, večjega problema za nas HIV pozitivne. Res je, imamo kvalitetno zdravniško oskrbo, na voljo vsa sodobna antiretrovirusna zdravila, živimo lahko relativno kvalitetno življenje v tistem telesnem, strogo medicinskem smislu, pa vendarle največja težava našega vsakdana je prav družbena stigma. V tem času sem se pogovarjal z mnogimi ljudmi, predvsem geji, kako oni gledajo na HIV. Mnogim sem tako zastavil vprašanja, kako gledajo na HIV pozitivne in ali bi s takim človekom lahko živeli v partnerskem odnosu, imeli spolne odnose. In največkrat dobil mnenja, da s takim človekom ne bi upali živeti, kaj šele imeti spolnih odnosov, biti v partnerskem odnosu… Pa se večkrat sprašujem, zakaj, po vsem tem vedenju o samem virusu, načinu prenosa in možnosti okužbe še vedno obstaja ta strah? Iracionalen strah, ki ustvarja prav čudno atmosfero, stigmo, predsodke. In ko razmišljam dalje, ugotovim, da je žal, kljub vsej preventivi, ki že obstaja, še vse premalo govora o HIV-u. Iracionalni strah pravzaprav izvira prav zaradi ne vedenja in nepoznavanja. Pravzaprav tu se žal geji ne razlikujejo od tistih homofobov, ki zaradi iracionalnega strahu, ne vedenja, ne poznavanja, gojijo fobijo, strah, ki se kaže v najrazličnejših dejanjih. Od tistih verbalnih, do takih, ekstremnih, ki vključujejo fizično nasilje. V tem času sem tako na različnih straneh namenjenih spoznavanju gejev zasledil opozorila, kdo vse naj bi bil HIV pozitiven, še celo več, navedeni so bili osebni podatki takih ljudi. Večkrat slišal opazke, v smislu “pazi, ta je HIV pozitiven”.

Sprašujem se, v čem se ti ljudje, ki počnejo to, razlikujejo od tistih ekstremnih homofobov, ki jih vsa LGBT skupnost obsoja. Sprašujem se, kje so zdaj vsi aktivisti, kje so vsi tisti, ki bi morali tudi znotraj naše skupnosti razjasniti povsem osnovne pojme sobivanja. Da, HIV je bil, je in bo del naše skupnosti. Mnogim se ta tema zdi “težka, moreča” in jo zato neradi poslušajo, berejo. Pravzaprav odmikajo jo stran, kot da se to njih ne tiče. Tako imam od leta 2011 na najbolj znanem spletnem mestu za geje profil, na katerem je v krajši verziji opisana moja izkušnja s HIV. V dveh letih “le” 2000 ogledov. Na drugem nevtralnem profilu, ki je aktiven malce več kot leto dni, pa jih imam skoraj 10.000. To jasno pove, kako zelo nezaželena je ta tema. Po drugi strani pa je za mnoge vsaka novica o osebah, ki smo HIV pozitivni, dobrodošla. Tako se zadovolji potreba po informiranju in nevarnosti bojda ni več. Še več, nekateri se po zadovoljitvi tega podatka radi predajo nezaščitenim spolnim odnosom, saj da so, po njihovem mnenju, odkrili vse tiste, ki smo HIV pozitivni. Resnično se sprašujem, v čem so vsi ti ljudje različni od tistih socialnopatoloških homofobov, ki so za družbo prav tako nevarni? Mar niso tudi takšni ljudje, ki so del LGBT skupnosti, prav tako, če ne celo bolj nevarni družbi in sami sebi? Se mar vsi tisti ki senzacionalno mrzlično iščejo, sprašujejo in poizvedujejo kdo vse v naši skupnosti je HIV poziven res ne zavedajo, da počnejo nekaj ne samo nezakonitega in kaznivega, temveč tudi moralno zavržnega? Nenazadnje, četudi bi vedeli kdo vse je HIV pozitiven, so mogoče kdaj pomislili, da je HIV pozitivnih, ki ne vedo da so okuženi vsaj še enkrat toliko če ne več, kot je prepoznanih diagnoz? Ne, najbrž da ne.

Življenje s HIV-om ni težko zaradi samega virusa, saj le le-ta ob pravočasnem odkritju zelo dobro obvladljiv, težko je prav zaradi trdno zakoreninjenega iracionalnega strahu, predsodkov in stigme. Strah, ki se je zakopal v podzavest mnogih in je ostal še iz časa devetdesetih let, ko so ljudje zaradi AIDS-a množično umirali.

HIV pozitivni smo prisiljeni živeti v tišini, le malo jih upa spregovoriti o svojem statusu. Nekateri ljudje prav hrepenijo po podatkih, kdo smo. Da potem lahko nekdo pokaže na nas in si reče “zdaj vem, ta je, s tem ne bom imel spolnih odnosov, torej rešen sem”. Miselnost, ki je zelo pogosta. In prav taka miselnost nas sili da se odmikamo v svoje svetove, da smo tiho, da o tem ne govorimo. Nenazadnje to je pravica vsakega izmed nas, toda žal, v to smo tako rekoč prisiljeni, če le ne želimo v svojem življenju še enega, mnogo hujšega bremena – stigma družbe, izoliranosti.

Mnogo je vprašanj, ki si jih ob tej problematiki zastavljam. Ob vedenju, da za mnoge HIV predstavlja nekaj, s čimer nočejo imeti opravka, si zastavljam vprašanje, kako bo na to reagiral moj bodoči partner. Na to vprašanje mi je moj zdravnik na Infekcijski kliniki nekoč odgovoril nekako takole; vse bo na tistem, ki mu boste to zaupal. Res je. Takrat bo na preizkušnji tisti, ki mu bom povedal. Ob vedenju kako se HIV prenaša, da so možnosti prenosa zaradi dobrih antiretrovirusnih zdravil, v kombinaciji z uporabo kondoma praktično ničelne, ob poznavanju vsega, kar danes znanost in medicina pozna, bi morala biti odločitev povsem jasna – če je med dvema prava ljubezen, to ni ovira! Najbrž pa je ovira takrat, ko veza temelji zgolj in samo seksu in takih vez je itak večina, še posebno med geji. Te so zelo krhke.

Za zdaj pa še vedno velja nasvet – HIV pozitivni status je stvar vsakega posameznika. Ob vedenju, kako močna je še vedno družbena stigma do HIV pozitivnih, je še kako dobro premisliti komu zaupamo ta podatek. Nemalokrat se zgodi, da ga ljudje delijo dalje, pa naj si bo zaradi iracionalnih strahov, fobij, predsodkov ali zgolj iz zlobe. Te pa med tudi v naši LGBT skupnosti res ne manjka, mar ne?

Še dobro da obstajajo tudi ljudje, ki jim gre tudi to zaupati, ki si o tem in onem tudi kaj preberejo. Tako kot pri vsaki stvari, tudi za HIV velja – izobraževanje pomaga in na koncu premaga vse stigme, strahove in fobije.

Naj se dotaknem še tiste lahkomiselnega obrambnega mehanizma, ki sem ga imel do novice o HIV pozitivnem izvidu tudi sam. Meni se to ne more zgoditi. Ali pa, HIV pozitivnih je malo, torej je verjetnost da bi se okužil majhna. Miselnost, ki te nenazadnje lahko tudi stane življenja. Vsako leto statistični podatki postrežejo z naraščajočimi diagnozami okužb z virusom HIV med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Nekaj je žal tudi takih, ki pridejo na testiranje prepozno. Tudi današnja antiretrovirusna zdravila niso kos povsem uničenemu imunskemu sistemu in takšna zelo pozna diagnoza ima v najslabšem primeru za posledico smrt ali večje zdravstvene težave tekom življenja. Tudi sam sem imel takšno mišljenje, zato bi rad poudaril kako pomembno je testiranje in pravočasna HIV pozitivna diagnoza. Tudi sebi bi prihranil mnogo zdravstvenih težav, če bi se le prej testiral in posledično prej začel z antiretrovirusno terapijo. Na mestu je tudi vprašanje, koliko ljudi manj bi okužili, če bi le vedeli da smo okuženi. Ne vedoč, da smo okuženi, okužbo širimo dalje in tako število raste.

Četudi so dandanes antiretrovirusna zdravila dobra, v mojem primeru virusa v krvni plazmi ni več mogoče zaznati, imunska odpornost pa se le še izboljšuje, je potrebno vedeti, da zdravila še zdaleč niso tako nedolžna. Stranski učinki so seveda lahko prisotni pri jemanju vsakega zdravila, pri antiretrovirusnih zdravilih ki delujejo na HIV pa jih je tako kar nekaj. To poudarjam vsem tistim, ki ste mnenja, da pa je življenje s HIV enako kvalitetno kot brez njega. Res da je pričakovana življenjska dobra enako pričakovana kot pri tistih, ki so HIV negativni, toda življenje ni več isto. Vsak dan je potrebno redno vzeti zdravila, telo se sicer s časoma navadi na učinkovine, toda nekateri stranski učinki jemanja zdravil ostajajo. Vsak posameznik jih čuti drugače, nekaterim nam povzročajo več, drugim manj težav. Nekako pa velja to, kar sem že napisal. Največji problem našega življenja je stigma. Zato velja, da se je o tem potrebno pogovarjati, izobraževati in sprejeti HIV kot del naše družbe, nenazadnje LGBT skupnosti. Je del nas in ostal bo, vse dokler ga znanost, medicina ne uspe popolnoma pozdraviti.

V času od kar vem za svoj pozitiven status sem se o HIV-u zelo dobro podučil, sem eden tistih, ki vrednoti znanje in vedenje. Nikomur ne škodi prebrati kakšen strokoven zapis, članek, literaturo na to temo. Ko bi le to prej vedel in upošteval.

Življenje s HIV je lahko velika umetnost. Potrebno je razumeti svojo bolezen, se z njo soočiti in živeti dalje. Upam, da bo čas, pogovor, delo in zgodbe, kot je tudi moja, prispevale k temu, da se bo stigma do nas HIV pozitivnih zmanjševala. Nenazadnje stigma, vsi iracionalni strahovi, fobije ne vplivajo samo na naše življenje, na nas, ki poznamo svoj pozitivni status, vpliva tudi na vse tiste, ki to doživijo tako intenzivno negativno, da zavržejo vsako misel okrog HIV-a. Taki se tudi ne testirajo in obstaja mnogo takih, ki ne ve za okužbo. Želel bi, da niče več ne bi umrl zaradi AIDS-a, zato sem v svojem zapisu poudarjal pomen odprave stigme, predsodkov in strahov. Vsak izmed nas lahko prispeva delček k temu, vsak lahko s svojim vedenjem in znanje spreminja mnenje in ne vedenje drugih.

mladostnik

Prvi del pripovedi – Resnična zgodba mladega fanta

  • Share/Bookmark
 

59 odgovorov na “Moje življenje s hivom”

  1. Simona Rebolj Simona Rebolj  pravi:

    Marsikaj je zapisano, celo večkrat, kar večina že ve. Zanimivo bi bilo vedet kaj več o možnih stranskih učinkih ob jemanju zdravil in predvsem kako jih osebno avtor iz prve roke doživlja na primer.

    In seveda je iluzorno pričakovat, da ljudi ne bo strah vzpostavljat vezi s HIV pozitivno osebo, saj je jasno, da nobena zaščita ni stoodstotna, konec koncev lahko tudi kondom poči, popoln nadzor nad ranicami je težko verjeten itd. Tudi HIV pozitivni morajo sprejet, da se jim na seksualnem področju lahko življenje po tem spremeni in bit bolj tolerantni do ljudi, ki ne želijo tvegat, kar je zagotovo velika večina in bo tako tudi ostalo zelo verjetno pri bolj ali manj informiranih. Saj seks ni vse, a ne.

  2. mladostnik  pravi:

    @Simona,

    možnih stranskih učinkov je lahko veliko. Vsak posameznik jih lahko drugače doživlja, kot sem to že napisal. Pri meni sta do zdaj mogoče izrazita težava s prebavo in doživete sanje. Za zdaj ostali niso prišli do izraza, se pa to lahko tekom jemanja zdravil spremeni. Nobeno zdravilo ni brez stranskih učinkov.

    Tvojo tezo, da je mogoč prenos virusa HIV z osebe, ki je HIV pozitivna in ki prejema antiretrovirusno terapijo na HIV negativno osebo, ovržejo vse do sedaj opravljene študije. Te namreč do sedaj niso zabeležile niti enega samega primera prenosa okužbe. S tem da so bili pari HIV- in HIV+ in da je ena skupina partnerjev dosledno uporabljala zaščito (kondom), ter druga skupina partnerjev, ki ni redno uporabljala zaščite. V obeh skupinah NI prišlo do prenosa. Zaenkrat je sicer preuranjeno reči, da tudi pri nezaščitenih spolnih odnosih partnerjev, od katerih je eden HIV+ in ki prejema antiretrovirusno terapijo prenos ni možen, saj za potrditev tega potrebnih še več študij. Za zdaj velja, da je poleg antiretrovirusne terapije uporabljati tudi kondom. Zadnje smernice so tudi, da HIV negativni partner jemlje preventivno zdravilo iz skupini nukleozidnnega zaviralca reverzne transkriptaze in nukleotidnnega zaviralca reverzne transkriptaze – pod imenom Truvada. S tem naj bi še dodatno zmanjšali možnost prenosa virusa na HIV neg. partnerja. Dejstvo je, da ko nekdo, ki je HIV pozitiven prejema zdravila, se virusno breme tako zmanjša, da je le-to nezaznavno. Torej virusa HIV z najsodobnejšimi testi ni več mogoče zaznati – v plazmi. Zazna se le protitelesa in beljakovino P24.

    Po tvoji logiki sodeč, naj bi HIV pozitivni opustili seksualno življenje, ker da naj bi samo s tem preprečili prenos na druge? Mislim da tvoja logika ne ustreza sodobnim ugotovitvam znanosti in medicine. Sam poznam dva para, v katerem je eden HIV pozitiven in drugi negativen. Prav nobenega problema s tem. In res ne razumem, zakaj takšen strah. Nisem osamljen, ko menim, da je dandanes večji problem strah in fobija pred HIV pozitivnimi, kot pa sam virus. Prav to je ključni problem, zakaj imamo pri nas še vedno tako nizko testiranost. Vzporednica med strahom, stigmo, fobijo, celo paranojo in obsesijo ter ne-testiranjem je več kot jasen.

    Res da seks ni vse, je pa v partnerskem odnosu tudi to element, ki dva povezuje. Nenazadnje smo ljudje seksualna bitja in popolnoma nečloveško je pričakovati, da bomo HIV pozitivni živeli v celibatu.

    Kot sem že zapisal. Zaradi še vedno vse preveč očitnega iracionalnega strahu, predsodkov, stigme, paranoje do HIV pozitivnih, je zelo pomembno komu povemo. Verjamem, da se vsak izmed nas tega dobro zaveda. In povsem ironično je pričakovati, da bo nekdo, ki ve za svoj status, to povedal osebi, ki jo vidi prvič, pa četudi zgolj in samo za “one night stand”.

  3. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    “Kot sem že zapisal. Zaradi še vedno vse preveč očitnega iracionalnega strahu, predsodkov, stigme, paranoje do HIV pozitivnih, je zelo pomembno komu povemo. Verjamem, da se vsak izmed nas tega dobro zaveda. In povsem ironično je pričakovati, da bo nekdo, ki ve za svoj status, to povedal osebi, ki jo vidi prvič, pa četudi zgolj in samo za “one night stand”.”

    kar je seveda zelo sebično. legitimno je sicer kritizirati, problematizirati racionalen strah, predsodke, stigme, paranoje, ne samo do HIV, ampak tudi glede drugih zadev, ampak zaradi tega nimamo še pravice, da nekaj drugim vsiljujemo, češ saj nasprotovanje temu je iracionalno.

    biti iracionalen, imeti predsodke itd. je na koncu koncev stvar posameznika. imeti spolni odnos ni pravica sama po sebi, ampak je pravica omejena s pravico drugega, da v to privoli ali ne. iz katerih razlogov bo druga oseba v to privolila ali ne je pač njen oz. njegov problem, gre za povsem osebno odločitev. in če je nekomu jasno, da bi neka določena informacija lahko bistveno vplivala na odločitev druge osebe, potem je to informacijo tajiti sebično in nepošteno do druge osebe, ne glede na to, kako realna ali znanstveno dokazana nevarnost v tem primeru obstaja. ljudje imamo pravico v osebnih stvareh biti osebni in ne morejo drugi odločat o tem, kaj je za nas ok in kaj ni.

    to je na nek način isto, kot če bi nekemu indijcu podtaknil kravje meso, češ saj njihova vera je itak nekaj iracionalnega, kar je seveda povsem res, ampak do te iracionalnosti ima vsak človek pravico, dokler z njo ne posega v pravice drugih.

  4. mladostnik  pravi:

    @Tomaž, ti meniš tako, jaz menim drugače.

    Ne, imeti predsodke, stigmo ne more biti samo stvar posameznika, to je stvar oz. problematika celotne družbe. Pa menda ne bomo upravičevali stigmo in predsodke, ki vplivajo na to, kakšna je družbena klima ter kako se posameznik počiti znotraj takšne klime, kakšna svoboda mu je dana ali vzeta. itd. Po tvoji logiki je ves LGBT aktivizem “vsiljevanje” in “nasprotovanje” homofobiji? Kot ti trdiš, je moja zgodba in razmišljanje “vsiljevanje”…

    Imeti spolni odnos je sicer res da pravica, ki se prekriva s pravico drugega, ki v spolni odnos privoli, vendar nikjer nisem zaznal, ne prebral, da bi poleg dveh formalnih pogojev (polnoletnost, privolitev v spolni odnos) obstajal še kakšen drug.

    Povsem jasno je, kakšen bi bil odziv velike večine, če bi HIV pozitivni povedali in zaupali svoj poz. status osebi, ki jo vidimo prvič. Sam sem mnenja, da v kolikor se bo moj bodoči partner s časoma izkazal za zaupanja vrednega in v kolikor bo vse kazalo na neko resno vezo, seveda, logično, bom povedal in zaupal tudi to. Takrat pa bo odziv pokazal, kako močna je ljubezen. Ali bosta razum in ljubezen premagala strah bo odvisno le od bodočega partnerja.

    Nenazadnje, še posebno pri “one night stand” avanturah, je potrebno vsakega posameznika jemati kot potencialno okuženega in se v spolnem odnosu tudi tako vesti.

  5. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @mladostnik,

    “Ne, imeti predsodke, stigmo ne more biti samo stvar posameznika, to je stvar oz. problematika celotne družbe.”

    seveda je, ampak treba je izhajati iz vidika osebne svobode. kar jaz počnem, kako jaz na stvari gledam je moja stvar, dokler ne posegam v pravice drugih. to ali si jaz želim imeti spolni odnos z osebo, ki je HIV pozitivna ni stvar družbe, ampak vsake osebe kot take. tudi to, da nekdo npr. noče imeti spolnega odnosa z nekom na podlagi rase, spola ali katere druge okoliščine ni stvar družbe, ampak posameznika.

    tako da tu ne gre za to, da je vsak človek svoboden do tiste točke, ko s to svobodo ne posega v pravice drugih.

    ker poglej tvoj paradoks. ti praviš:

    “Pa menda ne bomo upravičevali stigmo in predsodke, ki vplivajo na to, kakšna je družbena klima ter kako se posameznik počiti znotraj takšne klime, kakšna svoboda mu je dana ali vzeta.”

    hkrati pa opravičuješ poseg v svobodo posameznika, s katerim tudi vplivaš na to, kako se nek posameznik v družbi počuti. torej, naj prisilimo ljudi, da imajo spolne odnose z HIV pozitivnimi osebami, tudi če imajo do tega zadržke? na osnovi katere pravice?

    jaz se povsem strinjam, da je zaradi takih predsodkov življenje HIV pozitivnih manj kvalitetno, ampak ne moreš iz tega vidika posegati v pravice drugih ljudi. če imam recimo jaz predsodek do tega, da imam spolni odnos do HIV pozitivnega to ne pomeni, da tebi prepovedujem pravico do spolnega odnosa, ampak pomeni le to, da zase zahtevam pravico, da me nihče ne sili ali mi s prevaro vsiljuje nekaj, česar nočem. razlog je v tem primeru povsem stvar moje osebne odločitve. to je bistvo osebne svobode.

    “Po tvoji logiki je ves LGBT aktivizem “vsiljevanje” in “nasprotovanje” homofobiji? Kot ti trdiš, je moja zgodba in razmišljanje “vsiljevanje”…”

    če s tem misliš, da je treba vse, ki homoseksualnosti ne odobravajo prisiliti v to, da jo začnejo odopravati, potem je to vsiljevanje, ja in tako vsiljevanje pomeni posega v svobodo posameznika. vsak ima pravica, da na osebni ravni nasprotuje čemurkoli. nima pa te pravice, da odloča o tem, kako naj se drugi obnašajo. če sem jaz proti homoseksualnosti me ne moreš prisilit v nasprotno, lahko samo zahtevaš, da te pri tvoji homoseksualnosti ne omejujem. torej, gre za dva različna vidika. za mojo pravico do tega, da imam do določene stvari svoje osebno stališče in tvojo pravico, da z mojim stališčem izven področja moja osebne svobode nisi omejen.

    “Imeti spolni odnos je sicer res da pravica, ki se prekriva s pravico drugega, ki v spolni odnos privoli, vendar nikjer nisem zaznal, ne prebral, da bi poleg dveh formalnih pogojev (polnoletnost, privolitev v spolni odnos) obstajal še kakšen drug.”

    to je lahko v osnovi res. vendar pa recimo obstaja kazenska odgovornost, če nekdo, ki je HIV pozitiven in to ve, drugega okuži, ne da bi mu pri tem povedal za svoje zdravstveno stanje.

    druga stvar je ta, da tudi v pravnem smislu obstaja načelo, ki pravi, da je lahko nekdo odgovoren za to, da je nekomu nekaj zamolčal, čeprav je vedel, da obstaja velika verjetnost, da bi za drugega ta informacija bila bistvenega pomena.

    tretja stvar je pa seveda ta, da poleg pravne odgovornosti obstajajo tudi moralna načela. skratka, kako bi se ti počutil, če bi ti nekdo zamolčal nekaj, na osnovi katerega bi ti ravnal povsem drugače?

    “Sam sem mnenja, da v kolikor se bo moj bodoči partner s časoma izkazal za zaupanja vrednega in v kolikor bo vse kazalo na neko resno vezo, seveda, logično, bom povedal in zaupal tudi to. Takrat pa bo odziv pokazal, kako močna je ljubezen. Ali bosta razum in ljubezen premagala strah bo odvisno le od bodočega partnerja.”

    tu gre spet za sebičnost. na osnovi katere pravice ali pa moralnega načelo lahko od nekoga pručakuješ, zahtevaš, da s tabo določen čas vzdržuje neko zvezo, če veš, da bi jo morda ne, v kolikor bi za tvojo bolezen vedel ali vedela? a lahko to tvojo bolezen res na tak način naprtiš vsem ostalim, ki nismo na noben način krivi, da jo pač imaš? ali lahko od nas zahtevaš, da se ti prilagajamo zaradi okoliščin, za katere nismo popolnoma nič krivi. skratka, ti bi pač z neko osebo vzdrežal stike, ne vem, en mesec, dva meseca, pol leta, potem ji pa povedal, da si HIV pozitiven. in kaj če bi taka oseba potem imela pomisleke? bi ji povrnil ves ta zapravljeni čas? oz. zakaj bi ji pa potem to sploh povedal? ker bi imel do te osebe dovolj spoštovanja, da bi se ti to zdelo vredno? vidiš, spet vidik sebičnosti.

  6. mladostnik  pravi:

    Ti meniš da je moje mišljenje sebično, jaz pa menim, da je glede na dane razmere v družbi povsem logično in razumno. Žal, ampak tudi jaz bi si želel, da HIV ne bi bil več tabu, še posebno med nami geji, da bi lahko o tem govorili kot govorimo o vseh vsakdanjih stvareh naših življenj. Tudi zato obstaja moja zgodba, tako v prvem kot v drugem delu, ki poskuša doseči ravno to – presekati tišino, stigmo, ne vedenje, ne poznavanje, iracionalni strah, paranojo in še kaj.
    Še kako bi si rad želel, ne samo kot HIV pozitiven, da bi družba sprejemala homoseksualnost kot nekaj naravnega in danega in ne nekaj, kar je naučeno, pridobljeno ali vzgojeno. Tudi sam bi si želel, da bi vse družbe in kulture tega sveta spoštovale temeljne človekove pravice in svoboščine.

    Povsem razumem vse tiste, ki za voljo ljubega miru, po nekod žal tudi življenja in zgolj preživetja, tajijo in prikrivajo svojo spolno usmerjenost. In če le si malce intelektualca in če le imaš nekaj osnovne izobrazbe iz sociologije, bi moral razumeti, kakšen pomen ima družba na posameznika, na njegove odločitve in menja, odkritega in razkritega odnosa o spolni usmerjenosti, pa tudi HIV statusu. Mar tudi temu praviš sebičnost? Lepo te prosim!

    Posameznik je v neprestani interakciji z drugimi posamezniki – družbo in to je potrebno razumeti. Če družba nekaj označuje kot nezaželeno, nerazumno ali celo škodljivo in nevarno, bodisi zaradi ne vedenja, ne poznavanja, strahu ali stigme, še ne pomeni, da za to obstaja razumna razlaga. Znanost, stroka in medicina jasno določata objektivno sliko, ki pa se seveda prav zaradi drugih dejavnikov, npr. stigme, ne malokrat zgodi, da jo popolnoma ignorira. Lep primer družinskega zakonika in posvojitve otrok. Nasprotniki trdijo, da sta za vzgojo potrebna tako ženska kot moški, da istospolni pari niso primerni za vzgojo, bla, bla, bla; čeprav znanost in študije pravijo in dokazujejo povsem drugače.

    Tako lahko zaključim, da si v svojem komentarju pokazal in dokazal prav tipičen šolski primer stigmatizacije do HIV-a in HIV pozitivnih. Prav zato obstaja moja zgodba. Da prikaže zrcalo družbe in njenih posameznikov.

  7. mladostnik  pravi:

    “vendar pa recimo obstaja kazenska odgovornost, če nekdo, ki je HIV pozitiven in to ve, drugega okuži, ne da bi mu pri tem povedal za svoje zdravstveno stanje.”

    Drži. V tem primeru bi lahko šlo za kaznivo dejanje. Toda, potrebno je vedeti tudi, da je vsak, ki prostovoljno privoli v spolni odnos, odgovoren za svoje zdravje!!!

    “druga stvar je ta, da tudi v pravnem smislu obstaja načelo, ki pravi, da je lahko nekdo odgovoren za to, da je nekomu nekaj zamolčal, čeprav je vedel, da obstaja velika verjetnost, da bi za drugega ta informacija bila bistvenega pomena.”

    Hehe, si me pa le nasmejal. Omenjaš načelo, ki se ga uporablja pri obligacijskem pravu, torej po tvoje, je spolni odnos del obligacijskega razmerja? Osnove prava ti prav tako delajo težave pri razumevanju, kajneda, Tomaž Majer. :) )

    “in kaj če bi taka oseba potem imela pomisleke? bi ji povrnil ves ta zapravljeni čas?”

    Na mestu je vprašanje; bi ti povrnil izgubljeni čas svojemu partnerju / partnerki, če bi ti zbolel recimo za rakom na postati? Kako bi mu / ji povrnil ves ta izgubljeni čas?

    S tem vprašanjem tudi zaključujem najino konverzacijo.

  8. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    logičnost in razumnost ne izključuje sebičnosti, prej nasprotno. seveda je logično in razumno s tvojega vidika, saj bi drugače tvegal, da bi bil za nekaj prikrajšan. logičen in razumen je bil na koncu koncev tudi holokavst (z vidika interesov nacizma, se razume). ampak to ne pomeni, da je bil tudi pravičen ali moralen.

    in jaz se povsem strinjam, da je treba tabuje odpravljati, ampak tako, da boš nekomu na skrivaj vsiljeval nekaj, pač ne gre. s tem boš prej dosegel nek drug učinek in sicer ta, da se bo osebe, ki so HIV pozitivne stigmatiziralo še na kakšen drug način.

    enako se strinjam glede homoseksualnosti, ampak na koncu koncev ima homoseksualec enako pravico, da je homoseksualec kot ima tisti, ki homoseksualnost zavrača pravico, da to počne, če seveda tega tudi ne vsiljuje drugim. jaz do homoseksualcev in homoseksualnosti nimam nobenih zadržkov, ampak sam homoseksualec pač nisem in bi vsiljevanje homoseksualnosti doživljal kot poseg v mojo svobodo, pa zaradi tega nisem homofob. in podobno bi reagiral v primeru, da bi mi nekdo zamolčal, da je HIV pozitiven, hkrati pa imel z mano neko intimno razmerje. v nobenem primeru ne odrekam pravice niti homooseksualcem, niti HIV pozitivnim, ampak zase zahtevam to pravico, da sam odločam o tem ali bom imel odnos s homoseksualno ali HIV pozitivno osebo.

    in nikjer ne trdim, da tajitev v tem primeru ni razumljiva, ampak hkrati tudi ni niti poštena niti moralna. ker ne glede na to, kakšno krivično breme lahko predstavlja HIV pozitivnost gre pač za breme, ki ga pač drugim, ki niso nič krivi, ne moremo vsiljevat.

    tudi jaz od nikogar ne zahtevam, da javno razglaša bodisi svojo spolno usmerjenost ali pa svoje zdravstvene težave, ampak v določenih primerih je pač to vseeno potrebno, v kolikor ne želimo povzročati krivic drugim.

    in ne, ne gre za to, da bi stigmatiziral kogarkoli, ampak za to, da je vsak upavičen do osebne svobode, kar pomeni, da ima vsak pravico, da se sam odloči kaj je zanj sprejemljivo in kaj ne. in to pravico je treba v vsakem primeru dati tako stigmatiziranim kot tistim, ki stigmatizirajo. ker če ti od nekoga pričakuješ, zahtevaš, da se obnaša na nek način, potem kako lahko protestiraš proti temu, da drugi od tebe zahteva, da se obnašaš na način, ki bo za njih sprejemljiv?

    to, da si ti gej je tvoja osebna pravica. to, da si HIV pozitiven in imaš kljub vsemu spolne odnose je tvoja osebna pravica. ampak na drugi strani je tudi to, da nekdo homoseksualnost ne odobrava njegova osebna pravica. in tudi to, da nekdo noče imeti spolnega odnosa z osebo, ki je HIV pozitivna njegova, njena osebna pravica. in če to razmerje porušiš v eni smeri, potem ga porušiš tudi v drugi. torej, če nekomu ne priznavaš pravice, da ima do homoseksualnosti negativen odnos ali da zavrača spolni odnos s HIV pozitivno osebo, potem se avtomatično odrekaš tudi temu, da ti drugi priznavajo pravico do homoseksualnosti in pravico da imaš, kljub HIV pozitivnosti spolni odnos. skratka, če sam ne spoštuješ osebnih pravic drugih, zakaj bi drugi spoštovali tvoje pravice? zakaj naj bi drugi spreminjali svoje mnenje glede nečesa in se ti podrejali? zakaj ga ne spremeniš sam in se s tem podrediš njim?

    tako da počni karkoli te je volja, ampak to počni na način, da pač ne boš posegal v pravice drugih. samo to je moja poanta. v to, kako nekdo drug na nekaj gleda pa je njegova osebna stvar, v katero se pač ti nimaš kaj vtikat, kot se drugi nimajo kaj vtikat v tvoje osebne stvari. skratka, strpnost in razumevanje mora potekat v obe smeri.

  9. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    “Hehe, si me pa le nasmejal. Omenjaš načelo, ki se ga uporablja pri obligacijskem pravu, torej po tvoje, je spolni odnos del obligacijskega razmerja?”

    obligacijsko pravo je temelj odškodninskega prava. odškodninsko pravo ne obravnava nič drugega kot škodo, ki je povzročena v odnosu med ljudmi. ali gre za škodo, ki nastane med igranjem nogometa, gledanje tv ali spolnim odnosom, nima nobne veze. tako da ne vem, zakaj bi bil spolni odnos izvet iz tega. na koncu koncev je naprimer nekdo za posilstvo odgovoren tudi po obligacijskem pravu, ne samo kazenskem. pri tem poznamo tako premoženjsko škodo, kot tudi nepremoženjsko. pod nepremoženjsko škodo sodita tudi duševne bolečine in strah. sedaj si pa zamisli, da imaš z nekom spolni, morda celo nezaščiten odnos, tega pa ta oseba ne ve. čez kakšen teden pa izve, da si HIV pozitiven. strah bi v takem primeru zagotovo lahko bil prisoten, tako oseba bi se zagotovo hotela testirati, v tem obdobju čakanja rezultatov bi zagotovo bila v neki duševni stiski, strahu. jaz ne izključujem možnosti, da bi ji sodišče ne prisodilo odškodnine, še posebej, če bi na sodišču priznal, da ti je bilo povsem jasno, da bi lahko oseba zaradi tega prišla v neko stisko. tu bi potem imel celo indirektni naklep.

    “Na mestu je vprašanje; bi ti povrnil izgubljeni čas svojemu partnerju / partnerki, če bi ti zbolel recimo za rakom na postati? Kako bi mu / ji povrnil ves ta izgubljeni čas?”

    tu ni analogije. nekdo pač ne more v naprej vedeti, da bo zbolel za rakom. ti pa danes in zdaj veš, da si HIV pozitiven. veš pa tudi to, da bi zaradi tega dejstva marsikdo imel pomisleke glede zveze. če bi pa nekdo nekoga spoznal v času, ko bi raka že imel in bi tega drugemu ne zaupal, potem bi pa to bilo podobno stanje, ja, in bi šlo spet za primer sebičnosti.

  10. mladostnik  pravi:

    @Majer, o obligacijskem in odškodninskem pravu pri morebitni škodi, nastali pri prostovoljnih spolnih odnosih si povsem zgrešil naš planet, oz. državo v kateri živimo. Dobro jutro, Slovenija tukaj, ne ZDA! Tvoj zapisi me prav spominjajo na tiste, na SDS-ovih straneh. :) Grem svoj čas posvečat drugim, pomembnejšim stvarem kot neumorno in neproduktivno argumentirati nekomu, ki ne razume ali noče razumeti bistva.

  11. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    po tvoji logiki potem tudi prenos bolezni ne more biti kaznivo dejanje, če je druga oseba v odnos privolila, čeprav za okužbo ni vedela. kar pa seveda v praksi ne drži.

    prostovoljno priviliti v spolni odnos ni isto kot prostovoljno privoliti v spolni odnos z osebo, ki ti je priznala, da je hiv pozitivna. v tem je bistvena razlika.

    ker tudi kar se kaznivega dejanja tiče pride v poštev samo situacija, ko je do okužbe prišlo, ker druga oseba za okužbo prve sploh ni vedela. če bi vedala, potem o kaznivem dejanju ne more biti govora, saj je v posledico ta oseba sama privolila.

    tako da prostovoljnost se tu upošteva ne na spolni odnos kot tak, ampak na okoliščino povezano z okužbo s HIV.

    sicer pa si preberi tole:

    http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/44057/

    sicer gre za drugo prenosljivo bolezen in za objektivno odgovornost, ampak poanta je ista. nekdo je doživel strah in duševne bolečine, ker je verjel, da je prišlo do možnosti okužbe s strani človeka, za katerega ta oseba ni vedela, da je okužena. sodišče mu je priznalo tako škodo za duševne bolečine, ker mu objektivno odgovorna stran ni zaupala, da ima opravka s okuženo osebo, kar po domače pomeni, da te vsak, s katerim imaš spolni odnos s tem, da mu bolezen zatajiš, komot toži zaradi strahu in duševnih bolečin in tožbo tudi dobi. verjetno z neko minimalno odškodnino, ampak kljub vsemu. tako da dobro jutro slovenija.

  12. mladostnik  pravi:

    Pa ti nisi resen! :) Kje v razsodbi 1. in 2. stopnje sodišče omenja spolne odnose? Kaj ima veze primer z obsojencem, okuženim z virusom HEPATITISA C in vklepanjem po uradni dolžnosti pravosodnega policista – paznika, s spolnimi odnosi, morebitno okužbo s HIV in tvojo laično tezo, da gre pri prostovoljnih spolnih odnosih za obligacijsko razmerje? Tožena stranka je kdo? Država ali zapornik, Majer? Kdo je odškodninsko odgovoren? Država ali zapornik, Majer? :) Naj razsvetlim tvojo očitno laično poznavanje prava. Tožena stranka v tem primeru je država, njen zastopnik v tem primeru pravobranilstvo. Tožnik je paznik, ki toži državo in ne obsojenca. Le-ta nima ne kazenske, ne odškodninske, ne civilne ne kakšne druge odgovornosti. Mislim, mešaš hruške, jabolka, slive v isti koš. Krasno no, za vsako ceno hočeš prepričati na tem blogu, vse nas v svoj prav pa četudi s potvarjanjem dejstev, filozofiranjem, iskanjem nekih sodb sodišča 1. in 2. stopenj, ki razsoja o zadevah odškodninskega prava pri opravljanju službenih dolžnosti paznikov in morebitne njihove izpostavljenosti HCV. Sploh pa, kakšno vezo imajo zdaj ti tvoji komentarji na našem blogu Glavca v zadevi mojega prispevka? Izgubili smo rdečo nit!

  13. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    1. a ti o pojmu analogija v pravu še nisi slišal?

    2. očitno ne veš, da glede obligacijskih razmerij obstajajo t.i. nominatna in inominatna razmerja. nominatna so tista, ki nastanejo na podlagi zakona. med temi se štejejo tudi tista razmerja, ki jim pravimo delikti. pri deliktih gre za subjektivno odgovornost povzročitelja določene škode… se pravi gre za obligacijsko razmerje, ki nastane med tistim, ki je škodo povzročil (in pri katerem obstajajo predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti) in tistim, ki je škodo utrpel. itd. da ne bi predaval celotnih obligacij. niso obligacije samo pravni posli, oz. pogodbe.

    3. seveda je tožena stranka država, saj je na njej bila obveza, da oškodovanca obvesti o potencialni nevarnosti okužbe – iz tega tudi izhaja njena odgovornost, ne pa odgovornost zapornika. v tvojem primeru je pa ta odgovornost na tebi, ne na tretji osebi, npr. tvojih starših, razen če si morda mladoleten ali pa državi. v tem primeru si ti tisti, ki si imel dolžnost o svoji okužbi obvestiti drugo osebo, ne država ali nekdo tretji in iz tega izhaja tudi tvoja odgovornost. tako da te stvari je teba malo ločevati in razumeti.

    tako da jaz se na tvojem mestu ne bi preveč hecal, ker ni hudič, da naletiš na koga, ki bo o tem imel nekaj pojma.

    in seveda ima to veze s tem zapisom, saj kaže na to, da so tvoja dejanja ne samo nemoralna, ampak tudi pravno sporna.

  14. mladostnik  pravi:

    Tako, Tomaž Majer je že na spletni strani SDS povedal svoje mnenje o glasovnicah in profiliral volivce določene politične opcije. Na tem blogu, v tej temi, v mojem prispevku, on sam ali njegov posnemovalec počne to isto. :(

  15. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    mislim, da si v tem primeru ti tisti “tomaž majer”, ki bi rad nekomu nekaj podtikal in to samo zato, ker je argumentirano kritiziral tvoje neodgovorno početje.

  16. mladostnik  pravi:

    Torej vidite, s takimi ljudmi imamo HIV pozitivni opravka, oz. bi jih imeli še mnogo več, če se ne bi zavedali pomena komu zaupamo svoj HIV poz. status. Takšen primer je šolski primer tipične stigme, ki kaže na to, kako smo z grožnjami, podtikanji, ustvarjanjem moralne panike in etiketiranjem, prisiljeni biti tiho še naprej. In tako bo vse dokler bodo Majerji in njemu podobni številčni.

  17. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    mislim, da je nehigiensko, da igraš žrtev v okoliščinah, ko sam povzročaš krivice ljudem, ki za tvoje nesrečno stanje verjetno ali pa zagotovo niso nič krivi.

    tudi ne vem, kako lahko govoriš o tem, da te etiketiram, če te pač zgolj poskušam prepričati v to, da ni moralno, da ni pošteno, da nekomu zamolčiš podatek, na osnovi katerega bi se lahko v določenih okoliščinah obnašal drugače. torej, da ni pošteno, da v svojem imenu odločaš o tem, kaj je za koga ok in kaj ni. vsi imamo pravico do svobodnega odločanja o zadevah, ki se nas osebno tičejo, ne samo HIV pozitivni.

  18. mladostnik  pravi:

    Ne skrbi zame, moje zdravje, življenje, eksistenčno stanje, po tvojem laičnem poznavanju prava tako tudi morebitne kazenske, odškodninske ali civilne odgovornosti, niti ne skrbi za zdravje mojega ali mojih bodočih partnerjev. To je stvar med mano in mojim bodočim partnerjem. Raje poskrbi zase, za svoje zdravje, uporabljaj kondom ter testiraj se!

  19. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    me ne skrbi. niti me ne bo skrbelo, če boš morda nekoč na osnovi mojega laičnega prava bil primoran komu izplačati kakšno odškodnino. vem, da ne bo pretirano visoka, razen seveda če ne bo drugi imel te nesreče, da bo okužbo tudi staknil.

    me pa veseli, da si mojo poanto vsaj deloma razumel, čeprav morda bolj nezavedno kot pa zavedno, ko praviš, da gre za stvar med tabo in tvojim bodočim partnerjem. ja, ravno za to se gre. to, kako bo tvoj bodoči partner gledal na tvojo okužbo je povsem njegov stvar. in to velja za vse ljudi s katerimi boš imel kdajkoli opravka. in glede na to, da se zavedaš, da bi lahko za marsikoga od teh ljudi tvoja okuženost bila problematična, bi bilo prav, da so glede tega obveščeni, ker to, da so potencialno lahko okuženi z virusom HIV, je pač tudi njihova stvar, ne glede na to, kako majhna in znanstveno neznatna ta možnost je.

  20. Mavrični škrat  pravi:

    Zelo vesel, da si delil zgoraj napisano z nami. Konec koncev si v članku pustil velik del sebe. Mentaliteta pederskega prebivalstva je… ubožna. Sploh ker je večina fantov in moških že zdavnaj nehala verjeti v ljubezen. In če človeku odvzameš ljubezen, ostane čista živalskost, nagonski seks brez razmišljanja, zadovoljevanje potreb…
    Vedno znova mi kakšen čudovit človek kot si Ti, odpre oči, da vidim stvari širše, boljše. Kar nekajkrat sem že razmišljal kaj bi storil če bi mi partner povedal, da je HIV+. Zdaj vem, da če bi ga imel resnično rad, to ne bi bil problem.

    Hvala za bolečo – a iskreno zgodbo. Ne nehaj verjeti v ljubezen!
    LP Mavrični

  21. Domen  pravi:

    ”če je nekomu jasno, da bi neka določena informacija lahko bistveno vplivala na odločitev druge osebe, potem je to informacijo tajiti sebično in nepošteno do druge osebe”

    Tomaž Majer, lepo te prosim. Ali naj ljudje hodijo po svetu s seznamom potencialnih lastnosti, ki bi lahko odvrnili potencialne spolne partnerje, in jim ga pred seksom dajo za prebrat? Na tem seznamu bi bile lahko stvari, kot so:
    - ne maram črncev,
    - parkrat sem že klofnil mamo,
    - z nikomer ne seksam več kot dvakrat,
    - danes sem bil v službi in tam so bili vsi prehlajeni,
    - prijatelj mi je zadnjič posodil petsto evrov in mu jih ne nameravam vrniti,
    - moja mačka ima mačji aids,
    - sem barvno slep,
    - moja mama je Bosanka,
    - živim v vlažnem kletnem stanovanju, kjer imamo težave s ščurki,
    - pred petimi leti sem eno leto preždel v zaporu.

    Nekatere izmed teh lastnosti so povezane s človekovo etiko in moralo, druge pa s tem nimajo veze. Nekaj izmed navedenih lastnosti bi tudi mene stoodstotno odvrnilo od seksa, če bi vedel zanje. Ampak če se po eni uri poznanstva odločiš za seks za eno noč in če si poln racionalnih in/ali iracionalnih zahtev, s kom vse ne bi seksal, si se pač prehitro odločil. Tako kot bi na faksu bil nezbran, list z vprašanji bi oddal, ne da bi preletel odgovore, za slabo oceno pa bi krivil profesorja, ker je list vzel.

    Tudi po nekokliko daljšem poznanstvu ne moreš pričakovati, da ti bo oseba pred prvim seksom povedala vse o sebi. Ker je tudi tvoj problem, ker bi si moral vzeti še več časa za spoznavanje osebe, da bi se vedel odločiti, ali seksati z njo ali ne.

    Skratka, zanimivo je, kako si poln etičnih imperativov, ko gre za odnos HIV+ do HIV-. Pri odnosu HIV- do HIV+ pa tvoji etični imperativi nekam poniknejo, vse kar naenkrat postane osebna svoboda, dopustna iracionalnost itn. Dejstvo je, da je odločitev za seks odgovornost obeh oz. vseh, ki privolijo vanj, ne pa le ene osebe.

  22. nish  pravi:

    Mladostnik, drž se.
    Ti pa moram povedati,ne predstavljam si seksa s HIV+ osebo. Strah bi me bilo, kljub vsemu kar si napisal, kljub vsem raziskavam, kljub…ljubezni.
    Ne gre za predsodke, gre za strah. To lahko poskusiš, razumet?

    Pa lep pozdrav
    (in še vprašanje za Glavco – kje so biksen, ikarus in navihanosti poln Gaber?)

  23. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @domen,

    “Tomaž Majer, lepo te prosim. Ali naj ljudje hodijo po svetu s seznamom potencialnih lastnosti, ki bi lahko odvrnili potencialne spolne partnerje, in jim ga pred seksom dajo za prebrat?”

    ne posplošujmo. govora je o HIV pozitivnosti in ničemer drugem, recimo bradavici na riti.

    “Skratka, zanimivo je, kako si poln etičnih imperativov, ko gre za odnos HIV+ do HIV-. Pri odnosu HIV- do HIV+ pa tvoji etični imperativi nekam poniknejo, vse kar naenkrat postane osebna svoboda, dopustna iracionalnost itn.”

    o katerih etičnih imperativih govoriš? a o teh, da nekdo nekoga zavedno in zavestno spravlja v določeno nevarnost iz povsem sebičnih razlogov?

    “Dejstvo je, da je odločitev za seks odgovornost obeh oz. vseh, ki privolijo vanj, ne pa le ene osebe.”

    se strinjam. ampak odgovornost ne moreš nekomu napritit za nekaj, kar ne ve. kako se nekdo lahko odgovorno odloči, da bo imel spolni odnos s HIV pozitivno osebo, če za to okužbo sploh ne ve?

    poglej si malo dejstva: če HIV pozitivna oseba ve za svojo okužbo, a kljub temu ima spolni odnos z drugo osebo, brez da bi ji to dejstvo zaupala, druga oseba se pa pri tem okuži, je kazensko odgovorna in ji grozi zaporna kazen. tako da tu spet, ne govorimo a ritnih bradavicah, ampak a resnih zadevah. tako da ta odgovornost je celo pravna odgovornost, če pustimo moralno ob strani.

  24. Simona Rebolj Simona Rebolj  pravi:

    @mladostnik:

    Za začetek … osebno ne potrebujem informacij za začetnike, tudi kar se tiče stranskih učinkov. Ja, vem, da jih imajo vsa zdravila. Vendar tudi vem, da ne vsa zdravila enaka po statistističnih raziskavah. Najbolj splošna se pa res pojavljajo večinoma enaka za različne doagnoze, kot na primer omotice, slabosti, glavoboli blabla … Obstajajo pa tudi bolj specifični in tipični simptomi za določena težja zdravila, ki se pri različnih zdravljenjih pojavljajo bolj ali manj pogosto ali šele daljšem času. Ta so seveda najbolj zanimiva in v posebnem interesu (hipotetičnih) pacientov. Verjamem, da o tem ni prijetno iskreno in direktno spregovorit, če je namen določenega pisanja predvsem ciljno aktivističen, v tem primeru poskušat čim bolj zrelativizirat in omilit problem življenja s hivom. Razumem, da je pozitivistični in ne-paničen pristop zelo koristen pacientom in ima pozitivne volive na življenje s hivom, vendar pa je treba pazit na mejo, ko izpostavljanje izključno takšne plati problema izpade že kot oglaševanje bolezni same, kot da ni noben problem. Če k temu dodaš še pritisk na ljudi, kako bi morali neobremenjeno seksat s hiv pozitivnimi, ki naj bojda ne bi imeli nobene moralne dolžnosti, da ne bi seksali tudi samo za eno noč z osebami, ki za njihovo stanje sploh ne izvedo, si pa že na zelo nevarnem aktivističnem terenu, ki praktično oglašuje popolno pomanjkanje neke osnovne odgovornosti in prelaga krivdo za nedgovornost hiv pozitivnih do drugih na tiste, ki jim fuk za vsako ceno ne pomeni bistva osmišljanja svojega življenja in, glej ga, zlomka, si drznejo celo bat okužbe in se izogibajo seksu s hiv pozitivnimi. Če k temu dodamo, da je ta blog v pretežnem delu v imenu tematike o homoseksualnosti v današnjem svetu precej pornografsko naravnan, da ne rečem mestoma promiskuitetno z določenimi zapisi in fotozabavnimi elementi, je vse skupaj če še pika na i. Z drugimi besedami … moj kolega, homoseksualec, je ta blog označil kot enega izmed povodov za naraščanje nestrpnosti med ljudmi in za precej žaljivega do njega samega z vidika homoseksualnosti, ker sploh ne gre za homoseksualnost, ampak za mentaliteto, prioriteto in odnos do stvari. Mene je sicer seveda bolj zanimalo osebno doživljanje starnskih učinkov zdravil, ker sem imela o tem osebno do zdaj priložnost slišat nekaj le s strani ene osebe. Ki je imela precej hujše simptome od tvojih, kot praviš. Ker ja, slabost ali prebavne težave ima pa res marsikdo zaradi različnih vzrokov. Pa tudi hude ali močne sanje, ki niti niso nujno posledica zdravil, ampak tudi psihičnega stanja posameznika v določeni situaciji.

    Nadalje seveda tudi ne potrebujem žuganja in razlag o dokazih, da se ob antiretrovirusni terapiji hiv plus ne prenaša na hiv minus … in po veliko besed, ki si jih naokrog, levo in desno nanizal, si moral spet trčit ob nujno dejstvo, da dokazani dokazi vseeno niso tako trdni, da ne bi priporočali zraven vseeno še uporabo kondoma. ???? Še če bi bili dokazi zelo zelo trdni in bi zdravstvo upalo zastavit svojo stroko z zatrjevanjem, da kondomi potrebni niso, veliko ljudi še dolgo časa za vsak slučaj ne bi želeli tvegat, česar nima nihče moralne pravice zamerit. Vendar zaenkrat situacija še ni niti tako daleč! Sladkorni bolniki, ki so doživljenjsko odvisni od insulina na primer, bi se zagotovo želeli izognit tudi najmanjši možnosti, da bi se je nalezli (v kolikor bi bila to nalezljiva bolezen, pa ni). Ne drži tvoja teorija, kako je vsemu kriva le nestrpnost drugih do gejev ali eksplicitno do hiv pozitivnih nasploh. Oseba je lahko povsem strpna do oseb, ki so hiv pozitivni, kaj šele do gejev, kar pa ne pomeni, da bo pripravljena tvegat možnost, da tudi sama oboli, in bo upravičeno jezna, v kolikor jo bo nekdo za podatek o svoji zelo nenedolžni okužbi prikrajšal, tako da bo ogrozila svojo varnost nezavedno, čeprav bi vedela lahko. Zato zaključek, kako virus sploh ni tak problem, kot je nestrpnost in slaba informiranost o hivu, ne pije vode. Če pa strpnost povezuješ s tem, da nekdo le ne želi seksat s hiv pozitivno osebo, ker se boji morebitne okužbe, je pa to le grda manipulacija, zavajanje in pravzaprav širjenje nestrpnosti do drugih, ki imajo pravico do svojih zadržkov, da bi na tak način domnevno zmanjšali nestrpnost do hiv pozitivnih, kar s strpnostjo do hiv pozitivnih nima nobene zveze. Zvezo ima le z voljo do seksa s hiv pozitivnimi. In ja, ne govorimo o gripi, niti bradavici na riti, niti o kakšnih značajskih posebnostih, ampak o zelo resni zdravstveni tegobi, za katero trdnega dokazila, da tudi v povezavi z zdravljenjem povsem nalezljiva ni, pač nimamo. Še vedno se za vsak slučaj priporoča kondom, ki lahko pač poči. In še vedno se raje ne bi preveč orgazmično praskali in grizli. Za vsak slučaj. In ne drži, da se ljudje bojijo testirat, zaradi česar imaš brez dvoma prav, da lahko pride do veliko okužb, ne da bi vedeli za okužbo, zgolj zato, ker se bojijo stigmatizacije, v kolikor bi okuženi bili. Seveda je to dodatno hudo breme, ni pa edini in tudi ne nujno ključni razlog, saj konec koncev ni treba nikomur povedat, v kolikor se le tega bojiš. Večji problem je ne-želja vedet zaradi strahu pred boleznijo prosto po reku, dokler ne vem, se lahko še delam, da je vse v redu. Ti psihološki vzgibi se pojavljajo tudi v drugih primerih bolezni. Nek hipohonder bo skakal za vsako figo okrog zdravnikov in preiskav, ampak le dokler bo nekje globoko v sebi prepričan, da je z njim vse v redu, se sarkastično reče. Pogost pojav je, da ravno kadar človek čuti in je res mnenja, da nekaj v redu, ni, odlaša z obiskom zdravnika in zavlačuje, se tolaži, da gotovo ni nič. In je zraven zaskrbljen, prestrašen. To tudi v primerih rakavih obolenj ni nekaj povsem neobičajnega, da se pristane na urgenci, šele ko je nujno ali nek simptom že hudo ovirajoč za običajno opravljanje vsakdanjih obveznosti.

    Nadalje si me torej precej šokiral, ne glede na to, da si podpisan kot mladostnik, kar je do neke mere olajševalna okoliščina, vendar ne v vseh primerih in za vsako ceno. Razumem tvojo situacijo in počutje, kar je tudi olajševalna okoliščina za nerazumno in, ja, zelo sebično motivirano pisanje. Dolgovezit in ponavljat ne nameravam, ker je Tomaž Majer že vse o mejah pravic posameznika zelo dobro, razumno in razumljivo pojasnil. tudi z vidika morebitne kazenske odgovornosti. Popolnoma nerazumno in tudi nedopustno pa je, da tega hiv pozitivna oseba ne razume. V tem smislu vidim predvsem problem, da zelo verjetno šibko (ne) deluje tudi zdravstvo z vidika osveščanja hiv pozitivnih, tako na področju socialne permise komunikacije z drugimi kot na psihološkem področju. Kako je kaj s tem in s tvojimi izkušnjami? Kakšne skupine samopomoči so ponujene, razgovori, nasveti?

    “Po tvoji logiki sodeč, naj bi HIV pozitivni opustili seksualno življenje, ker da naj bi samo s tem preprečili prenos na druge?”

    Dejstvo je, da je najboljša zaščita pred zanositvijo in okužbami pač odpoved seksanju. Boljša ne obstaja. To je zgolj fakt. Po moji logiki pa je sicer stvar hiv pozitivnih skupaj s spolnimi partnerji, ali seksajo ali ne, nimajo pa nobene moralne pravice hiv pozitivni vsiljevat seks z njimi drugim s pomočjo zamolčanja svojega stanja. Enako, kot ti je pojasnil že Majer (ki mimogrede nima nobene zveze s tistim SDS Majerjem, razen v tem, da si je omislil parodijo, ker je daleč od desničarja, tako da si tudi v tem primeru v prid svojim teorijam neustrezno posplošil domnevno bistvo “problema” na politikantski vidik). To, ali ti razumeš, zakaj strah nekoga ali ne, je povsem tvoj problem. Jaz tudi ne razumem, zakaj se kdo marsičesa v življenju boji, če se jaz pač ne, se pa zavedam, da se imajo pravico bat in me kvečjemu zanimajo vzroki. Imajo se pravico bat in jaz jih nimam pravice silit v kar koli, v kolikor vem, da se bojijo. Imajo pravico do strahu. Seveda pa nimajo pravice zaradi svojega strahu omejevat ali diskriminirat tistih, ki se nečesa ne bojijo ali kar koli počnejo, kar je njihov vir strahu. Seveda je pa tvoje domnevno čudenje, od kod neki strah pred hivom, sprenevedanje, kar tudi ne prispeva pozitivno k destigmatizaciji, kaj šele k normalni medsedbojni komunikaciji tudi s tistimi, ki se česa bojijo, kaj šele z nestrpnini. Izigravanje butca, da bi dosegel piarovski efekt prepričevanja, kako nerazumen ali iracionalen je nekdo drug (kar je prav tako neka vrsta izvajanja diskriminacije in stigmatizacije), ni ravno temelj za ustrezno argumentiran in medsebojno učinkovit dialog. V tem, da se ljudje bojijo hiva pač ni nič tako iracionalnega (kar pa ne pomeni in še manj opravičuje nestrpnosti do hiv pozitivnih oseb, da ne bo spet nepotrebnih ovinkov v medsebojnem razumevanju poante), in dvomim, da ti to ni jasno. Vsekakor je strah pred spolnimi odnosi s hiv plus osebami manj iracionalen od strahu pred pajki in še marsičim. Pa merjenje stopnje racionalnosti strahu pred čimer koli niti ni pomembno, itak ima vse, če še tako iracionalno deluje, svoj vzrok, ki ga je treba samo odkrit, morda v simboličnem smislu. No, v primeru hiva ni simbolike in je vzrok za strah jasen.

    “Res da seks ni vse, je pa v partnerskem odnosu tudi to element, ki dva povezuje. Nenazadnje smo ljudje seksualna bitja in popolnoma nečloveško je pričakovati, da bomo HIV pozitivni živeli v celibatu.”

    Ne gre za pričakovanje kogar koli. Ja, verjetno je statistično gledano večja možnost pričakovat od katoliških duhovnikov in nun, da bodo našli smisel v življenju brez seksa kot od hiv pozitivnih posameznikov. Je pa dejstvo, da seks pač ni potreba, kot je na primer prehranjevanje. Je pa lahko večja ali manjša želja, hrepenenje. Na nagone se osebno namreč v primeru človeka ne sklicujem nikoli, ker gre za bistveno razliko med človekom in živaljo ravno v tem, da je človek pač toliko bolj učlovečen, kolikor ni žrtev gonov. Gre za stanje duha in ja, pare večinoma povezuje tudi seks in, zanimivo, tudi če jih ne in v njihovem življenju ni nič problematičnega sicer, doživijo paniko, če ne čutijo želje po seksu. Skratka, tudi če ni nič narobe, ima konstantno tumbanje o nujnosti seksanja kot odraza kakovosti zveze svoje pralnomožganske učinke na ljudi. In nekateri seksajo, čeprav je seks slab, beden, kot da je nujno, kot da gre za zakonsko obveznost pač. Nekaterim pa seks, ne glede na to, ali je slab ali dober, doživljajo kot ključen radostnejši smisel svojega življenja. Vse ostalo je dolgcajt ali praznina. Teh je veliko, morda celo največ. In veliko zamujajo v življenju. To si upam trdit, tudi kot nekdo, ki je doživel fazo stanja duha, ko najraje samo še fukaš in je vse ostalo tudi manj zanimivo, kaj šele manj zabavno. No, mene te kolektivne “hipno” terapije ne brigajo več pač nič. Osebno lahko razumem vse. Od obsedenosti s seksom do odpovedi seksu. Gre za stanje duha in s tem povezane prioritete. Bolj so mi zanimive razlike in zaznavanje, od kod in zakaj se dogajajo ter predvsem kaj človeku prinašajo v življenje nasploh, v duševno stanje in s tem povezano življenje. In moram priznat, da seks res “nije baš nešto” v tem življenju. Približno toliko je zanimiv in koristen kot vsaka droga, le da zajema več barv od mehke do trde droge. Ko enkrat doživiš trdo, se seveda v mehko sploh ne spuščaš več in nič posebnega in posebej drugačnega te ne čaka v bodočnosti, kot velja tudi za druge trde droge. Razmislek o smislu ali pa fuk do konca, dokler bo šlo. Dobro je najt višji smisel in draž od fuka in s tega vidika tudi odsotnost seksa v življenju slehernika res ni big dil. Kar pa zagotovo ne morejo razumet tisti, ki kakšnega večjega smisla pač niso našli od hranjenja in sledenja gonu za reprodukcijo (hetero ali homo tu nima veze).

    Seveda si tebi ni treba predstavljat življenja brez seksa in je to odvisno tudi od tvojega partnerja. Ampak je odvisno tudi od njega. Žal nimaš moralne pravice ljudem prikrivat pomembnega dejstva o sebi. In seveda bi v primeru, kot je navedel Majer, lahko tudi na sodišču odgovarjal.

    “In povsem ironično je pričakovati, da bo nekdo, ki ve za svoj status, to povedal osebi, ki jo vidi prvič, pa četudi zgolj in samo za “one night stand”.”

    Ironično? Veš, kaj je ironično? Da želiš s svojim prispevkom spodbujat toleranten oziroma bolje rečeno ne-nestpen odnos do hiv pozitivnih, ob tem pa mirno zapišeš, da se ti zdi povsem logično, sprejemljivo in razumljivo, da hiv pozitivna oseba, ki se ji malo fuka za eno noč, zamolči drugi osebi svoje zdravstveno stanje, samo zato, da bi prišel do fuka za eno noč. Zdajle vidim nove nestrpne glave, ki so nastale po tem prebranem. Dokler je kaj takšnega nemogoče pričakovat od hiv pozitivnih na splošno na primer, je povsem nemogoče pričakovat, da nestrpnost ne bi celo naraščala ravno zaradi takšnega obnašanja, še posebej pa zaradi zagovarjanja takšnega obnašanja s strani hiv pozitivnih. Ti skušaš trdit, da se namreč to dogaja zaradi splošne nestrpne družbene klime tako do gejev, kaj šele do hiv pozitivnih. To pa utemeljuješ s tem, da nekdo, ki bi sicer želel seksat z nekom, po informaciji o hiv plusu, ne bi hotel. Ja, ironično, kot je dejal že Majer, je to prisiljevanje ljudi, da s seksanjem s hiv pozitivnimi domnevno izražajo tolerantnost. Halo? Bodite, prosim, malo bolj tolerantni in spoštljivi do ljudi, ki ne želijo skesat s hiv pozitivnimi ali pa s komer koli že na svetu, zaradi česar koli že.

    Hecno. Ampak s takšnimi izpadi nekako zadušite možnost za sočut in solidarnost. Ne mislim usmiljenja. Vem, da tega nihče ne potrebuje, niti noče, niti ni na mestu. Mislim na čisto človeški sočut in solidarnost kot do sočloveka, ki se z nečim pač bori. Na način, kot je tu opisana zadeva, pa hitro izpade, kot da gre za odpiranje vojne hiv pozitivnih do tistih, ki nočejo seksat z njimi, ker so bojda ti krivi za vse tegobe hiv pozitivnih. Koga briga hiv, fuk je najpomembnejši na svetu in celo merilo strpnosti do sočloveka. Tako izpade in ne izpade okej. Naslednji foto post je samo še stvar paketa kontekstov in s tem povezanih prioritet.

  25. glavca glavca  pravi:

    Rad bi pojasnil in informiral, da je EKAF (Eidgenössischen Kommission für Aids Fragen, Švica) že leta 2008 znanstveno utemeljeno ugotovila in objavila, da posameznik na protivirusni terapiji … pri katerem je virusno breme že več kot 6 mesecev pod mejo dokazljivosti in nima drugih spolno prenosljivih okužb … tak posameznik ali posameznica preko spolnih odnosov ne more okužiti svojega spolnega partnerja ali partnerko.

    Enako ugotavljajo tudi pri nemškem Inštitutu Roberta Kocha.

    Deutsche AIDS Gesselschaft je zato že leta 2010 spremenila in razširila smernice in priporočila glede varne spolnosti, še posebej za diskordantne pare (par, kjer je en od partnerjev pozitiven, drugi pa negativen).

    Moje mnenje je, da je najprej vsak sam zase odgovoren za svoje vedenje – tudi za odločitev s kom bo imel spolne odnose in ali bodo ti spolni odnosi varni ali ne. Te osebne odgovornosti zase ni mogoče preložiti na drugo osebo. Menim tudi, da okužene osebe niso dolžne razkriti svojega pozitivnega statusa.

    Opozoril bi rad tudi, da se stigma do okuženih posameznikov ne kaže le pri iskanja spolnega in življenjskega partnerja … , ampak še na številnih drugih področjih. Dobro se spomnim, ko sosedje okuženemu moškemu niso dovolili, da bi se iz bolnišnice vrnil v svoje lastno stanovanje.

    @Tomaž Majer: Vi se sklicujete na pravno odgovornost – kakšna pa je pravna praksa na področju preprečevanja diskriminacije na podlagi hiv pozitivnega statusa?

    @Simona Rebolj: Tvoj kolega, homoseksualec, nima pojma. Žal. Verjetno mu tega ti, njegova kolegica, še nisi povedala, zato sem mu enostavno zdajle to moral povedati jaz. In tudi ti, z vsem spoštovanjem, nimaš pojma, kaj pravzaprav pomeni biti nekomu zares naklonjen, ti to opisuješ kot sočut in solidarnost. Hej, mene pa vznemirjajo slečeni fantje! In ker tega ne skrivam, sočut in solidarnost zame odpadeta? Naj bom kar diskriminiran, naj se me žali in pretepe … prav mi je!?

    Iztok K

  26. Simona Rebolj Simona Rebolj  pravi:

    @glavca:

    http://aids.gov/hiv-aids-basics/prevention/reduce-your-risk/mixed-status-couples/

    “If you are the HIV-positive partner in a mixed-status relationship, you can lower the risk of transmitting HIV to your partner if you are on antiretroviral therapy. Taking all your medications, on time, will help to lower the viral load in your body fluids and decrease the chance that you will transmit HIV to your partner. But remember, even if you have a low viral load, you can still transmit HIV to your sex partner. So it is important to always use a condom and practice safer sex. And, if you inject drugs, never share syringes, water, or drug preparation equipment with others since HIV-infected blood can be transmitted through them.”

    Tukaj je na kratko omenjena tudi ta slavna švicarska raziskava, ki so jo precej neustrezno propagandno zlorabili za interpretacije na primer in seveda da obstajajo “ampaki” …:

    http://public.health.oregon.gov/DiseasesConditions/HIVSTDViralHepatitis/HIVCareTreatment/Documents/care/VLFacts.pdf

    In še tukaj:

    http://www.thebody.com/content/art49400.html

    Polno je tega, v vsakem primeru pa je najboljša verzija znižanja možnosti okužbe z zelo učinkovitim zdravljenjem in odsotnostjo drugih infekcij, a še vseeno pod veliko pogoji. Testirat se je treba redno, ker se lahko status tudi vmes zviša, odzivnost telesa na zdravila se lahko spremeni … skratka, 100% varnosti pač ni, 100% poraženosti virusa tudi ne, 100% možnost sledenja tudi ni mogoča, kar je logično. In zato je uporaba kondoma še vedno priporočljiva. Govorimo lahko o sila razveseljujočem dosežku, da s pomočjo učinkovite terapije, na katero se organizem zelo dobro odziva, obstajajo izredno znižane meje verjetnosti, da bi se druga oseba okužila. Ne velja seveda za vekomaj. In testiranja na to temo so izredno težavna, ker je možnosti za pridobivanje poskusnih zajčkov seveda zelo malo. Brez poksusnih zajčkov gre pa za hipoteze.

    Ampak to vse skupaj niti ni pomembno in ni bistvena poanta komunikacije tukaj. Bistvo je, da se oglasi šef tega aktivističnega bloga, ne replicira na nobene zelo utemeljene argumente, ampak zelo nestrpno in besno nadira tiste, od katerih vsebine mu pač ne teknejo. Nekomu celo pribija, da pojma nima, nikakor pa tega preprosto in kulturno ne izkaže. Potem se začne pa še podtikanje na stereotipno temo o nestrpnosti. Kljub temu, da sem večkrat kjasno zapisala, da ne zagovarjam nikakršne nestrpnosti in da ni upravičena. Kljub temu, da moj komentar nima nobene zveze z opravičevanjem ali utemeljevanjem kakršne koli diskriminacije, kaj šele nasilja, fašem nepotrebna in trapasta podtikovalska vprašanja, naj bo nekdo diskriminiran, žaljen ali celo pretepen, ker ga vznemirjajo slečeni fantje.

    Hej!!! A gre za bralno nepismenost ali za poskus manipulacije preusmerjanja pozornosti? V vsakem primeru prozorno in nezadovoljivo. Kdo je kje tukaj zapisal, da bi moral skrivat svoje navdušenje nad slečenimi fanti? Nihče, nikjer in nikoli. Torej izbruhi napadov in nestrpnosti zaradi izsiljevanja, da bi morali pripravljenost na seks s hiv pozitivnimi partnerji dojemat kot lakmusov papir za preizkušanje nestrpnosti. Ne, hvala! To je pač psihološko nasilje nad ljudmi v imenu borbe proti diskriminaciji, kar je nečedna zloraba aktivizma proti nestrpnosti. Nič drugega. In moje opozorilo na učinkovit vpliv zmanjševanja volje do sočuti in solidarnosti se je seveda nanašal na ta zoprn simptom.

    In vsi smo odgovorni drug za drugega. Dejstvo, da je vsak odgovoren v prvi vrsti zase pri odločitvi, s kom bo seksal, nikakor moralno ne odvezuje drugega odgovornosti do sočloveka. Kdor tega ne razume, je sebičen in temu primerno nehuman – beri: nečloveški. Se dogaja vsak dan. Ampak aktivizem za dobrobit nečesa, v katerem je vkomponirana sebičnost in ignoranca do dobrobiti drugega, je pa milo rečeno invaliden.

  27. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @glavca,

    lepo bi bilo videti te ugotovitve, kjer bi res pisalo, da je možnost okužne enaka 0 in to v vseh možnih primerih in situacijah (kar verjetno nobena znanost v takih primerih ne more zagotavljat, saj bi za to morala testirati dejansko vse možne kombinacije, okoliščine itd., kar je seveda nemogoče), ali pa gre tu za zavajanje in so ugotovitve bolj v smeri, da je možnost skoraj nič, ne pa dejansko nič.

    in še enkrat, za svoje vedenje je lahko nekdo odgovoren to točke, kjer mu lahko očitamo, da je bil malomaren, ne dovolj skrben. ampak v tem primeru je ni skrbnosti, na osnovi katere bi lahko posameznik ugotavljal ali je nekdo s čim prenosljivim okužen ali ne, ali da bi ugotavljal, kolikša je možnost okužbe in kolikšna ne. tako da ja, tu za določeno osebno odgovornost gre, ampak ima ta odgovornost tudi neko mejo, ni absolutna.

    dolžnost razkritja določenega osebnega statusa je seveda odvisna od tega, kakšna škoda lahko zaradi zamolčanja nastane. če bi res veljalo, da je možnost okužbe nična, potem seveda tako dolžnost ne more obstajat, saj ne bi imela smisla. povsem drugače je v primeru, če obstaja še tako majhna nevarnost, da bi do neke škode lahko prišlo. potem je odgovornost za ta rizik zagotovo in brez dvoma na tistemu, ki je za ta rizik vedel in ga drugemu ni zaupal. te odgovornosti drugemu ni mogoče naprtiti. tu ni dvoma, niti v pravnem niti moralnem smislu.

    po tvoji logiki bi nekomu, ki te je ogoljufal, ne mogli naprtiti odgovornosti, saj bi si bil sam kriv, da si se z njim zapletel, pač sam zase si odgovoren, drugi pa ti tudi ni bil dolžan izdati, da te misli okoli prenesti.

    primer s sosedi, ki okuženemu moškemu niso dovolili vrnitve v svoje stanovanje je v tem primeru brezpredmeten, ker je jasno, da gre v tem primeru za okoliščine, v katerih ti sosedje niso v ničemer ogroženi.

    kar se diskriminacije tiče je to ustavna kategorija, tako da tu ni kaj biti pameten. diskriminacija na osnovi osebne okoliščine je prepovedana, ampak v tem primeru je treba vzeti v poštev še eno drugo ustavno načelo in sicer to, da so pravice enega omejene s pravicami drugega. in če potem tehtamo med pravico HIV pozitivnega do zasebnosti in pravico drugega da se ne posega v njegovo zdravje ali celo življenje, potem je jasno, da je tista druga pravica močnejša.

  28. Miha  pravi:

    Super napisano, mladostnik! Hvala ker si delil svojo zgodbo. Želim ti vse dobro v življenju. :)

  29. Domen  pravi:

    @Tomaž Majer
    Seveda posplošujem, ker to spada k argumentiranju. HIV namreč ni edina okoliščina v praznem prostoru. Ti pa jo predstavljaš kot nekaj izrednega, k čemur spadajo posebna etična pravila. Seveda samo za HIV+ osebe, medtem ko se lahko drugi poljubno sklicujejo na svojo iracionalnost in svobodo.

    Dejstvo je, da seks tako ali drugače ni popolnoma varna aktivnost. Tako kot npr. vožnja z avtom ni. Ja, spet sem pri posloševanju. Vsak, ki se približa cesti, mora vedeti, da lahko umre, ker bo nekdo namerno nekaj naredil, ker bo malomaren ali pa celo nikomur ne bo možno pripisati krivde.

    Nekaterim, npr. otrokom, ni dovoljeno voziti avta, vseeno pa za volanom naletimo na različne profile, npr. voznike 70+, ženske, mlade voznike, srčne bolnike itn. Nekateri izmed teh statistično v nekoliko večji meri povzročajo prometne nesreče, pa se jih zato še ne izloči. In Iztok ti je povedal o vplivu protivirusne terapije na možnost prenosa HIV-a. Izjemno majhna verjetnost prenosa pri uporabi kondoma pa je že nekaj časa del splošne razgledanosti.

    Seveda bodo za nekatere kondomi kar naprej pokali, raziskave pa še tristo let ne bodo odkrile ničesar in pika. To je ista zgodba kot evolucionizem, splav ali pa mavrične družine. Nasprotnike družinskega zakonika lahko kadarkoli naviješ in ti bodo vedeli povedati, da raziskave niso odkrile še prav ničesar in amen. Zato sem prepričan, da to pisanje nima skoraj nikakršnega smisla.

  30. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @domen,

    “Seveda posplošujem, ker to spada k argumentiranju.”

    ja, ampak tako argumentiranje je pač brezpredmetno in nima nobene teže.

    “HIV namreč ni edina okoliščina v praznem prostoru.”

    v mojem izvajanju je ravno to. nikjer ne trdim, da bi moral nekdo nekomu zaupati X Y Z informacije, ampak samo to, da je HIV pozitiven in to samo v točno določeni situaciji, ne v X Y Z okoliščinah. tako da je potem brezveze, da govoriš o X Y Z stvareh, saj jim nikjer ne oporekam.

    “Ti pa jo predstavljaš kot nekaj izrednega, k čemur spadajo posebna etična pravila.”

    ne vem, zakaj posplošuješ. kar jaz trdim je le to, da če obstaja nevarnost, da bo nekomu povzročena neka škoda, potem je za to nevarnost tisti, ki to nevarnost pozna, dolžan drugemu povedat, da se pač tej nevarnosti, v kolikor to želi, lahko izogne. mislim, da tu ni nobenega dvoma o tem kakšno ravnanje zahtevata etika in morala nekega normalnega človeka.

    “Seveda samo za HIV+ osebe, medtem ko se lahko drugi poljubno sklicujejo na svojo iracionalnost in svobodo.”

    spet ne gre za HIV+ osebe zato, ker so HIV+ osebe, ampak zato, ker v določenih situacijah, okoliščinah lahko pomenijo neko nevarnost za druge ljudi.

    “Dejstvo je, da seks tako ali drugače ni popolnoma varna aktivnost.”

    spet ne posplošujmo. nihče ne trdi, da je. kar trdim je samo to. da če oseba A ve, da obstaja neka nevarnost za osebo B, v kolikor bi oseba B privolila v spolni odnos z osebo B, potem je nedvoumna moralna dolžnost osebe A, da osebi B to pove. to je moje stališče.

    “Vsak, ki se približa cesti, mora vedeti, da lahko umre, ker bo nekdo namerno nekaj naredil, ker bo malomaren ali pa celo nikomur ne bo možno pripisati krivde.”

    to spet nima nobene veze s tem, kar pač sam trdim. primerljiv s tem, kar jaz govorim, bi morda bila situacija, ko bi oseba A povabila na vožnjo z avtomobilom osebo B, pri tem bi ji pa ne zaupala, da se namerava namerno zaleteti v drevo pri hirtosti 100km/h. po tvoji logiki oseba A ne bi bila prav nič odgovorna za morebitne poškodbe ali celo smrt osebe B, saj je oseba B prostovoljno sedla v avto. kar je seveda skregano z vsako moralno in pravno logiko.

    “Izjemno majhna verjetnost prenosa pri uporabi kondoma pa je že nekaj časa del splošne razgledanosti.”

    izjemno majhna ni enaka nič. in jaz recimo ne bi bil pripravljen tvegat niti, če bi ta možnost bila izredno majhna, ker posledice so pač preveč resne. tako da dokler možnost obstaja, je pač stvar vsakega posameznika, koliko je pri tem pripravljen tvegat. mislim, da je to jasno in stvar splošne moralne razgledanosti.

  31. mladostnik  pravi:

    @Simona, zunaj res vročina vem, a kljub temu pričakujem malce več razumevanja, brez manipulativnih interpretacij mojega prispevka. Tega absolutno ne bom dovolil.

    Očitno je, da moraš še veliko prebrati in se naučiti, da bi lahko razlikovala med problematiko samega virusa HIV in stigme, ki obstaja v družbi. Film Philadelphia je lahko tvoj začetek.

    Še zdaleč ne minimiziram samega virusa in njegovih posledic delovanja v telesu, v kolikor ni odkrit pravočasno je smrten (če si prebrala moj prvi prispevek, bi seveda mogoče le dojela bistvo). Moj poudarek v prvem delu prispevka je predvsem kako pomembno je testiranje; če ne bi s testiranjem izvedel, da sem HIV pozitiven, danes ne bi odpisoval, saj bi že umrl za AIDS-om. Ker vemo, kako malo število ljudi se v naši državi testira, še posebno je to pomembno za MSM populacijo in ker vemo, kateri so vzroki, da se jih tako malo testira, je moj prispevek še kako na mestu, da se tudi z mojo zgodbo, poskuša doseči večje število testiranih, da se počasi le začne pogovor in govor o HIV-u, da se začne odpravljati stigma do HIV-a in HIV pozitivnih. Če moji zgodbi (tako prvi kot drugi) praviš agresiven aktivizem, mi očitaš nestrpnost in ne vem kaj še vse si napisala, potem pa imaš pač resne težave z razumevanjem pisanih besedil. Žal, ti moram kar po pravici napisati.

  32. mladostnik  pravi:

    In ko tehtam med posledicami HIV-a za nas, ki smo seznanjeni s svojim pozitivnim statusom in posledicami stigme, je neizpodbitno dejstvo, da na kvaliteto našega življenja v veliki meri vpliva prav stigma. HIV sam po sebi na nas ne vpliva več bistveno, to bi jaz kot HIV pozitiven lahko vedel, se ti ne zdi? Ali morebiti si ti HIV pozitivna? :) Meniš, da veš več kot kot jaz, vsi mi in vsa infekcijska klinika z našimi zdravniki spec. infektologi na čelu? :) Zakaj omenjam infekcijsko kliniko in naše zdravnike spec.? Ker so bile prve besede zdravnika, s katerim sem se srečal na kliniki: “življenje s HIV-om bo za vas povsem normalno, že z obstoječimi zdravili boste lahko doživeli pričakovano življenjsko dobo, toda zavedajte se, da vam ne bo vedno lahko. Pa ne zaradi HIV-a, ampak zaradi ljudi in stigme. Zelo dobro premislite, komu boste to povedali” To so bile ob stisku roke prve besede zdravnika.

    Kot vidim imaš dostop do interneta, torej lahko brez problema preveriš kateri so najpogostejši stranski učinki ART. Lahko pogledaš za mojo kombinacijo iz skupini zdravil nukleozidnih/nukleotidnih zaviralcov reverzne transkriptaze in nenukleozidnih zaviralcov reverzne transkriptaze – STOCRIN, TRUVADA. Pametovanje, kakšne stranske učinke jaz čutim in kaj je lahko posledica mojih stranskih učinkov in kaj posledica, po tvojem mnenju, psihičnega izvora, je popolnoma odveč. Ti nisi moj zdravnik infektolog, torej nisi kompetentna za ocenjevanje mojega zdravstvenega stanja in špekuliranja okrog izvora stranskih učinkov.

    Da, komu bomo HIV pozitivni povedali je NAŠA osebna odločitev in NAŠA osebna presoja. In če presodimo, bodisi zaradi upravičenega strahu pred zavrnitvijo, pred stigmo in diskriminacijo in tako ne povemo, da smo HIV pozitivni npr. delodajalcu, prijateljem, sorodnikom, znancem, zobozdravniku, zdravniku, medicinskim sestram, sodelavcem ali pa partnerju je to NAŠA osebna izbira, suverena pravica in osebna odločitev.

    Pa to ni samo moje mnenje – Je nepisano navodilo vsem nam, ki nam jih dajo naši zdravniki spec. na kliniki. Boš zdaj tudi njih ocenila kot nemoralne, nenormalne? Boš tudi za njih napisala, da mineralizirajo HIV in ga celo poskušajo promovirati, kot si to že napisala?

    Na mestu je vprašanje kako presekati ta molk, zato predlagam tako tebi, kot Majerju, da svoj čas, ki sta ga posvetila dolgemu komentiranju mojega prispevka in mojih odgovorov, raje posvečajta razbijanju stigme, osveščanju in pomenu testiranja. Je zagotovo pravi korak v smeri sprememb k boljšemu in bolj kvalitetnemu življenju vseh nas. Tudi tebe. Nenazadnje tudi ti se lahko okužiš z virusom HIV. In tudi ti si lahko deležna povsem enakih problemov, ki jih imamo mi, v svojih vsakdanjih življenjih zaradi stigme, iracionalnega strahu, predsodkov, paranoje… Tudi ti nisi izvzeta, razen če si se odpovedala spolnim odnosom – potemtakem razumem tvoje polemiziranje okrog spolne vzdržnosti.

    Če sem konkreten, jaz seveda nisem imel težav povedati za svojo HIV pozitivno diagnozo svoji osebni zdravnici. Ker sem pričakoval, da bo zaradi svojega poklica in profesionalnosti povsem razumela kaj HIV sploh je, kakšne bodo moje potrebe tekom življenja, itd. Tudi najboljšim prijateljem sem zaupal, prav tako je s tem seznanjen moj sorodnik. In do zdaj s tem nisem imel negativnih izkušenj.
    A vrni se nazaj na mojo zgodbo in jo preberi ponovno. Beri jo tako dolgo, dokler ne boš razumela, kakšno je stanje v družbi – prebrala boš lahko, da sem opisoval kako je med nami, geji, toda čisto nič drugače ni pri ostalih.

    Tako kot Majerju ti lahko zagotovim, da kazensko pravo pri nas, v naši državi RS, ne določa tajitev HIV pozitivnega statusa kot kaznivo. Načelo prava pa je? :) Da še tebe razsvetlim. Določenost v zakonu! In kar ni z zakonom določeno kot kaznivo, ne more biti kaznivo in ne more biti podlaga za tožbe za prestani strah, duševni zlom, bolečine, travme, ker neka oseba, polna strahu, stigme in paranoje, ni vedela da je nekdo HIV pozitiven in da je imela spolni odnos s tako osebo.

    Povsem drugače pa je lahko v primeru, ko nekdo, ki je ve da je HIV poz. (potrebno je dokazati vedenje) namerno (potrebno je dokazati namero) okuži drugega (potrebno je dokazati, da ni vedel, da je tisti, ki ga je okužil HIV poz.), takšno dejanje je v kazenskem pravu opredeljeno kot kaznivo. In takšno dejanje sam in najbrž vsi mi ostro obsojamo.

    O tistih bedastočah, da je spolni odnos del obligacijskega razmerja pa res ne bom izgubljal več časa, ker samo odraža ne vedenje in ne poznavanje osnovnih pojmov prava. Tako da lahko ti in Majker kar lepo nehata pametovati okrog naše neobstoječe pravne in zakonske obveze, da moramo obveščati o svojem statusu spolne partnerje, prijatelje, znance, sorodnike, zdravnike, sestre, zobozdravnike, sosede in ne vem še koga. Naštel sem različne subjekte, da boš lahko lažje razumela absurdnost svojega mnenja do moje neobstoječe
    pravne obveze.

    Grožnja s pravom in neobstoječimi pravnimi vzvodi in akti zagotovo ne bo spremenilo dejstva, da je na eni strani še vse preveč prisotna stigma do HIV-a in HIV pozitivnih in na drugi strani, da se posledično zaradi tega, HIV pozitivni umikamo, o tem ne govorimo, saj si ne želimo še še enega dodatnega bremena. Iztok je tako omenil primer, ki nam bo vsem nam še kako ostal v spominu in v poduk. Nekemu moškemu, HIV pozitivnemu, so sosedje preprečili vstop v lastno stanovanje. To je grozeča realnost in vsakdan naših življenj.

    Tudi sam bi si želel, da bi diagnoza HIV+ postala taka, kot vsaka druga. Ker ne ogrožamo nikogar. In ničesar. Znanost in medicina to samo še potrjujeta. Tudi sam bi si želel, da v najrazličnejših situacijah v naših življenjih ne bi bilo potrebno tajiti niti našega HIV pozitivnega statusa, niti spolne usmerjenosti, niti narodnosti, niti katerega koli drugega prepričanja ali okoliščine.

    Jaz sem v svoji zgodbi in komentarjih opisoval le en segment problematike stigme do HIV pozitivnih, ki se navezuje na iskanje partnerja. Obstaja pa še veliko drugih situacij, o teh pa mogoče več v tretjem delu moje zgodbe, ki mi jo piše življenje.

    Naj za konec še dodam; ne bojte se nas, ki vemo za svoj HIV poz. status, bojte se tistih, ki ne vedo da so HIV pozitivni. Ne vedoč, da so okuženi, okužbo prenašajo dalje. In predvsem zaradi ne vedenja, ne poznavanja in močne družbene stigme, se nekateri izmed njih nikoli ne testirajo. Taki umrejo v roku 10 let ali manj, od okužbe s HIV. Žalostno. In ni potrebno da je tako. Odrivanje HIV-a in HIV pozitivnih daleč stran, sigma, ne vedenje, ne poznavanje, vsi predsodki in strah še vedno kličejo smrt. In vsi tisti, ki sodelujejo pri temu, pomagajo AIDS-u. So tihi ubijalci. Ne zavedajo se tega, toda morijo.

  33. Domen  pravi:

    ”nikjer ne trdim, da bi moral nekdo nekomu zaupati X Y Z informacije, ampak samo to, da je HIV pozitiven in to samo v točno določeni situaciji.”

    To razkriva ves problem uporabnika z imenom Tomaž Majer in njemu podobnih.

    Pričakujem, da se bo komentiranje pod tem člankom čim prej zaprlo ali da se bodo vse te pisarije pod njim celo zbrisale, ker to je kontaminacija spletnega prostora. Preden se to zgodi (upam), naj še kaj napišem kot protiutež, da ne bo Majerjevo flancanje v neskončnost izpadlo kot poslednja resnica.

    @Tomaž Majer
    To, da enačiš namero nekoga, da se bo zaletel v drevo, s tem, da bo HIV+ oseba seksala z nekom s kondomom, je … Absurdno, bizarno, sprevrženo in imbecilno so enostavno premili izrazi. Kot sem že v prejšnjem komentarju zapisal – za nekatere (mislil sem npr. tebe) znanstvene študije tudi čez 300 let ne bodo še ničesar dokazale.

    Če pristanemo na take primere, si bom še jaz sposodil to tvojo logiko.

    Verjamem, da si v življenju že seksal z vsaj dvema osebama. Ali si se, preden si prvič seksal z zadnjo osebo, šel testirat za HIV? Morda si prejel virus od predzadnje osebe in ga prenesel na zadnjo osebo. Če so bili tvoji odnosi heteroseksualni, je možnost za to precej manjša kot pri homoseksualnih odnosih, ampak še vedno pa obstaja. Morda na svojem telesu nisi opazil nobenih znakov, kar pa, pozor, ne izključuje virusa v krvi. Če uporabljaš kondom, je možnost za virus v krvi majhna, ampak hej – še vedno obstaja, ker kondomi baje ful radi pokajo.

    Predpostavljam, da še nikogar nisi okužil. Tako kot to predpostavljam za mladostnika, od kar ve za svojo bolezen. Ampak, ali ni vseeno izredno sebično od tebe, da si nisi vzel časa za testiranje in da si ogrožal zdravje drugega? Kako moreš, no? Ali veš, da je to tako, če bi se nameraval s 100 km/h zaleteti v drevo, ko bi bila ta oseba s tabo v avtu? Ali si tej zadnji osebi pred prvim seksom z njo vsaj razložil, da se po zadnjem spolnem odnosu nisi testiral?

    Ah ja, saj ne, ti gotovo še nisi seksal več kot z eno osebo ali pa se testiraš vsakič, preden prvič z nekom seksaš, tako da nisi prav nič sebičen.

    Kot vidiš, ti ne oporekam tega, da si ne želiš seksati s HIV+ osebo. Morda se mi zdiš zaradi tega nepodučen/strahopeten/butast/…, ampak to je povsem moj problem, in nimam te pravice osebno prepričevati, da poskusi. Prav tako ne polemiziram o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, čeprav pravna praksa v večini zahodnega sveta kaže, da ni, četudi se ti postaviš na trepalnice. Da pa takole nekaj počez flancaš o etiki in sebičnosti – to je pa tu mač.

  34. Simona Rebolj Simona Rebolj  pravi:

    @mladostnik:

    Nobenih manipulacij z moje strani ni, s tvoje pa neverjetno veliko, saj večinoma govoriš in kot da prepričuješ nekoga o nečem, kar sploh ni vsebina mojih komentarjev, niti Majerjevih. Manipulacija je seveda neverjetna predvsem zato, ker je tako prozorna, da se zdi hecno, da se nekdo kaj takšnega sploh gre. Morda gre za bralno polpismenost ali pa prepričanje, da so ljudje večinoma popolne budale. Na večino replik, ki so že podane z moje strani, s tvoje ni nobenega protiargumenta, ampak ponavljanje manter, ki so že davno demantirane. Česa neki torej absolutno ne boš dovolil? Ne dovoli predvsem sebi za začetek!!!

    “Očitno je, da moraš še veliko prebrati in se naučiti, da bi lahko razlikovala med problematiko samega virusa HIV in stigme, ki obstaja v družbi. Film Philadelphia je lahko tvoj začetek.”

    Ne me hecat. Z veseljem se pomerim v prebranem in učenju, kar je jasno lahko vsakomur, ki me zgolj bere kdaj pa kdaj, kaj šele tistemu, ki me pozna. Zadel si še v en kamen, kar se filmov tiče pri meni. Imam precej veze s sedmo umetnostjo, ja, zato je zame priporočilo takšnega filma lahko prej žalitev in nikakor posebej poučna in vsebinsko kakovostna referenca. Obrtno dobro izdelan in delno dobro odigran komercialni in populistični pofl je Philadelphia. Žal. Nič več. Nič drugače kot pri večini kokičarskih previsokoproračunskih ameriških filmih, prepolnih klišejev in podhranjenosti z dodano vrednostjo. Skratka, zame Philadelphia res ne more bit nič novega, še manj presežnega v nobenem oziru. Tako kot večina tovrstnih solzavih dram. Kaj je v tem primeru za ultradobičkarske namene polnjenja blagajn s perverzijami na račun diskriminiranih, umirajočih, ugrabljenih, potapljajočih, pozabljenih itd. osrednja tema, sploh nima veze. Za ta nivo so geji, trpeče matere, na Titaniku utapljajoči se, obubožani, bolni … pač le sredstvo za prikazovanje orgij trpljenja, ob kakršnih se kokičarji radi naslajajo, naučijo pa bore malo, ker klišeji, ki jih pozna vsak retardo, pač niso poseben prispevek k ozaveščanju, kaj šele razumevanju česar koli. In drži, da ste geji nasploh serijsko zlorabljena roba za zabavo s smer stereotipov in mašenja lukenj v scenariju na malih ekranih. Poleg žensk seveda. Zato sem padla skoraj na rit od presenečenja, ko sem končno videla odličen film, kjer je bil celo upodobljen lik geja in končno to ni bila na filmu njegova edina funkcija in edini smisel, da bi se smejali ali pa jokali (isto sranje). Tudi umiral je. In neverjetno. Naslajanje nad samim aktom umiranja ni bila edinstvena poanta lika, niti vsebine filma, ampak smisel. Pri čemer je bil glavni lik pač med drugim, so what, tudi gej. Priporočam: Le temps qui reste. Toliko o filmih zgolj za priokus, če že hočeš.

    Zdaj pa replike:

    Nikjer ti nisem očitala, da minimiziraš posledice virusa, še najmanj z vidika zavedanja, da je smrten. Zakaj torej tipkanje o tem??? In zakaj opozarjanja na tvoj poudarek, kako pomembno je testiranje??? Ja, prav. Seveda je. Je kdo tu trdil nasprotno? Sem pa dodala, da diskriminacija pač ni edini vzrok za to, niti ključen za to, da se ljudje ne testirajo. Zapisala sem že več o tem v komentarju in se ne mislim ponavljat. Imaš kakšno repliko? Očitno ne. Ni pa jasno, zakaj pojasnjevanja nečesa, o čemer sploh debate ni oziroma je debata krenila že daleč naprej v ugotovitvah, ki jih ignoriraš. In zelo pozdravljam tvoj angažma za poziv ljudi k testiranju. Nasprotujem pa razširjanje nestrpnosti do tistih, ki niso pripravljeni seksat z osebo, ki in ker je hiv pozitivna in govoričenju o iracionalnih strahovih v točno tem določenem primeru ter enačenju neprivoljivosti za seks s hiv pozitivno osebo z diskriminacijo. In da se vse to počne v imenu aktivizma proti diskriminaciji, je še toliko manj sprejemljivo, sebično in neetično. Ja, tudi žrtve nestrpnosti so lahko nestrpni ali postanejo prav zaradi tega nestrpni ali agresivni ali netolerantni v borbi za svoje pravice ali svobodo. A o tem se še nisi ničesar naučil?

    Z lahkoto se strinjam s tabo in razumem, da na kvaliteto vašega življenja vpliva stigma. Ni mi treba bit hiv pozitivna, da bi mi bilo to jasno? In kje in kdaj je kdo tukaj trdil, da tega ne razume ali da s tem ne soglaša???? Zakaj predavanje o tem?

    “Zakaj omenjam infekcijsko kliniko in naše zdravnike spec.? Ker so bile prve besede zdravnika, s katerim sem se srečal na kliniki: “življenje s HIV-om bo za vas povsem normalno, že z obstoječimi zdravili boste lahko doživeli pričakovano življenjsko dobo, toda zavedajte se, da vam ne bo vedno lahko. Pa ne zaradi HIV-a, ampak zaradi ljudi in stigme. Zelo dobro premislite, komu boste to povedali” To so bile ob stisku roke prve besede zdravnika.”

    Popolnoma razumem, da zdravnik reče kaj takega (sicer ne v tako zloženo oglaševalskih stavkih, pa vendar … ), saj je vsakomur jasno in znano, da hiv pozitivni brez dvoma padejo na dno liste zaželenih sosedov, sodelavce ali prijateljev.
    Vendar se hudič skriva v detajlih. Tega zdravnika bi se dali prijet za ovratnik zaradi morebitne površnosti pri formiranju stavka, zaradi katere bi se lahko nedojemljivemu geju zasvetile oči, v kolikor bi tak nasvet projeciral predvsem kot blagor za fopanje spolnih partnerjev. Zelo dvomim, da ti je kateri koli zdravnik stisnil roko in soglašal, da zamolčiš hipotetičnemu spolnemu partnerju, da si hiv pozitiven?!! Ti je kdaj kateri koli zdravstveni delavec kaj takšnega svetoval oziroma takšno obnašanje podpiral?!!! Navedi ime in priimek tega zdravnika, saj ne bi smel bit noben problem, da se sklicuješ na njegovo profesionalnost konec koncev?!!! To bi pa bila namreč novica dneva, ki bi še kako pretresla zdravstveno stroko In ker vidim, da se dogajajo zanimivi, ne ravno fajn piarovske dejavnosti v tej smeri, bom v bodočnosti pobrskala po tem terenu. Foh mi itak ni tuj po ožji družinski plati, kar niti ni pomembno, le v toliko, da se bom lažje dokopala do informacij iz prve roke. Pa ne o tem, ali zdravniki svetujejo hiv + pacientom, da odsvetujejo obveščanje spolnim partnerjem, da so hiv potitivni, ker bi izpadla preveč smešna, ampak predvsem o tem, ali dovolj opozarjajo na pomembnost te plati vedenja in kakšne strategije v povezavi s stroko na terenu psihologije in socialne varnosti imajo v tej smeri osveščanja. Pričakujem seveda porazno praznino in jebivetrstvo na tem terenu, kot pri večini drugih zadevah, ampak vseeno … Lahko vsaj kakšno napišemo o tem, a ne.

    Hvala za nasvete o tem, kje vse lahko dobim podatke o stranskih učinkih. Sem mislila, da sem dovolj jasno povedala, da tega ne potrebujem in vem in da sem želela osebno izkustvo. Je problem, a ne.

    “Da, komu bomo HIV pozitivni povedali je NAŠA osebna odločitev in NAŠA osebna presoja. In če presodimo, bodisi zaradi upravičenega strahu pred zavrnitvijo, pred stigmo in diskriminacijo in tako ne povemo, da smo HIV pozitivni npr. delodajalcu, prijateljem, sorodnikom, znancem, zobozdravniku, zdravniku, medicinskim sestram, sodelavcem ali pa partnerju je to NAŠA osebna izbira, suverena pravica in osebna odločitev.”

    Veliko si jih naštel, vendar je se je tu debata tikala le spolnih partnerjev!! Pridevnik “spolni” ob partnerju se ti nekako ni hotel zapisat. Toliko sklicevanja na strah pred diskriminacijo in stigmo, medtem ko te strah nekoga pred možnostjo, da pride do okužbe v primeru seksa, ne samo ne gane, ampak si pripravljen opletat celo s stigmami o iracionalnosti, nezaslišani diskriminaciji, ker zato nekdo ni pripravljen seksat … čudno, da ne kar o neprištevnosti. Zelo nemoralno in neetično. In to nima nobene veze z obveščanjem sosedov, znancev, prodajalcev kruha in nevemkogaševse. Dejstvo, da ste žrtve diskriminacije, vas moralno ne odvezuje moralnega odnosa do spolnih partnerjev. Kaj ni jasno???

    “Tudi sam bi si želel, da bi diagnoza HIV+ postala taka, kot vsaka druga. Ker ne ogrožamo nikogar. In ničesar.”

    Seveda ne. V kolikor ne tajite hipotetičnim spolnim partnerjem, da ste okuženi. Pa tudi v katerih koli drugih primerih, v katerih obstaja verjetnost, še tako majhna, da bi do okužbe prišlo (igle, rane ..).

    “Povsem drugače pa je lahko v primeru, ko nekdo, ki je ve da je HIV poz. (potrebno je dokazati vedenje) namerno (potrebno je dokazati namero) okuži drugega (potrebno je dokazati, da ni vedel, da je tisti, ki ga je okužil HIV poz.), takšno dejanje je v kazenskem pravu opredeljeno kot kaznivo. In takšno dejanje sam in najbrž vsi mi ostro obsojamo.”

    Ja, saj za to gre. Kako, za vraga, ostro obsojate vsi takšno dejanje, če zagovarjate zamolčevanje spolnim partnerjem, da ste hiv pozitivni??? Če do okužbe pride, ne glede na majhno verjetnost, je dejstvo, da ste kljub zavedanju, da ste okuženi, to informacijo partnerju zamolčali. To je namerno dejanje.

    “Naj za konec še dodam; ne bojte se nas, ki vemo za svoj HIV poz. status, bojte se tistih, ki ne vedo da so HIV pozitivni. Ne vedoč, da so okuženi, okužbo prenašajo dalje.”

    Se strinjam. Im mi je žal, da tisti, ki se zdravite in veste za svoj hiv plus status, tudi vzbujate strah v ljudeh, ker si jemljete pravico, da si privoščite spolni odnos z nekom na način, da mu zamolčite svojo situacijo.

    Menim, da bi tukaj morali postavit mejo in res se bom v prihodnosti pozanimala, kako zdravstvo v tem oziru postopa v odnosu do vas. Vse ostalo je pa razumljivo.

  35. Simona Rebolj Simona Rebolj  pravi:

    @Domen:

    logika ni tvoja močna plat. Verjetno tudi zaradi presilne želje, da bi vsilil svoje prepričanje, za katerega se ti zdi, ta ti prav pride (ne pa tudi drugim seveda).

    Enačenje nekoga, ki hipotetično lahko ne ve, da je okužen, in nekoga, ki ve, da je okužen, pa to spolnemu partnerju zamolči, je skrajno nenavaden fiasko primerjave za nekoga, ki na račun drugih opleta z izrazi tipa butec in podobno. Lahko bi primerjal kvečjemu nekoga, ki bi lahko utemeljeno sumil, da bi lahko bil okužen, pa se ne gre testirat samo zato, da lahko še malo neobremenjeno, brez vklopa vesti fuka naokrog. Vendar je takšna situacija že primerljiva z zavedanjem, da lahko nekaj ni v redu, torej s situacijo, v kateri oseba ve!

  36. Domen  pravi:

    V bistvu si okrcala Majerjevo logiko. Enačenje, ki ga omenjaš, je parodija (kar, če si dobro brala, jasno piše), ki kaže, kam pridemo z Majerjevim razmišljanjem.
    V glavnem, do tega pride zato, ker vztrajno ne upošteva minimalnosti tveganja prenosa okužbe ob zgodnjem zdravljenju in uporabi kondoma. Ne omenjam ničnosti in se mi ne zdi nujna, ker absolutne varnosti ni v nobeni stvari.

  37. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @domen,

    “To, da enačiš namero nekoga, da se bo zaletel v drevo, s tem, da bo HIV+ oseba seksala z nekom s kondomom, je … Absurdno, bizarno, sprevrženo in imbecilno so enostavno premili izrazi. Kot sem že v prejšnjem komentarju zapisal – za nekatere (mislil sem npr. tebe) znanstvene študije tudi čez 300 let ne bodo še ničesar dokazale.”

    poglej domen, z razliko od tebe, ki posplošuješ v tri dni sem jaz pri tem, kar zapišem dosleden. tvoj primer z prometom je bil povsem brezvezen. moj primer je bil veliko bliže analogiji, s tem, da sem jaz zapisal naslednje “primerljiv s tem, kar jaz govorim, bi morda bila situacija”… preberi si ta del večkrat. in sedaj te vprašam ali si morda v tem delu uspel zaznati besedo morda? zakaj se ti pa zdi, da sem to besedo zapisal? kar v trdi dni? ali pa morda zato, ker sem vedel, da analogija ni 100%? toliko o tem.

    sedaj pa nadaljne pojasnilo. če je nekdo hiv pozitiven in to ve in če ve, da obstaja neka možnost, pa četudi majhna, da bo nekoga s tem v neki situaciji okužil, a mu tega ne pove, to že meji na nek naklep. sicer ne pravi naklep, ampak v naklep v smislu, da se nekdo zaveda, da lahko pride do neke negativne posledice, vendar pa ne stori nič, da bi jo preprečil. v primeru z avtomobilom je zadeva povsem ista. tudi v tem primeru voznik ve, da lahko pride do škodljivih posledic pri sovozniku, čeprav ne nujno. morda bo voznik drevo zgrešil in do neke nesreče s hujšimi posledicami sploh ne bo prišlo, a ne? vendar bistveno je to, da ve, da obstaja možnost, da bo do nekih negativnih posledic prišlo. in to je tista analogija.

    “Verjamem, da si v življenju že seksal z vsaj dvema osebama. Ali si se, preden si prvič seksal z zadnjo osebo, šel testirat za HIV? Morda si prejel virus od predzadnje osebe in ga prenesel na zadnjo osebo. Če so bili tvoji odnosi heteroseksualni, je možnost za to precej manjša kot pri homoseksualnih odnosih, ampak še vedno pa obstaja. Morda na svojem telesu nisi opazil nobenih znakov, kar pa, pozor, ne izključuje virusa v krvi. Če uporabljaš kondom, je možnost za virus v krvi majhna, ampak hej – še vedno obstaja, ker kondomi baje ful radi pokajo.”

    spet, sfalil si poanto. nikjer nisem problematiziral tega, kar tu izpostavljaš, čeprav gre tudi za problem. kar je v tem primeru problematično ni to, da nekdo ne ve, da je okužen…, ampak da nekdo ve, da je okužen…

    “Predpostavljam, da še nikogar nisi okužil. Tako kot to predpostavljam za mladostnika, od kar ve za svojo bolezen. Ampak, ali ni vseeno izredno sebično od tebe, da si nisi vzel časa za testiranje in da si ogrožal zdravje drugega?”

    tu se s tabo lahko povsem strinjam, da ima vsak to odgovornost, da se testira, še posebej, če ravna na način, pri katerem je možnost okužbe večja. tu ni dileme. tako da seveda tudi v tem primeru ne odstopam od svojega stališča. je pa toliko bolj sporno, da ko za bolezen enkrat veš, da to, v določenih situacijah tajiš. okužiti nekoga na tak način je moralno veliko bolj zavrženo kot okužiti nekoga na način, da za svojo bolezen sploh nisi vedel.

    kar se pa mene tiče sem že več let v odnosu z isto osebo, za katero velja isto, kar pomeni, da če bi kdo izmed naju bil s čimerkoli okužen, potem bi do sedaj to že vedela. tako da problemov, ki jih navajaš, sam, na srečo, nimam.

    “Kot vidiš, ti ne oporekam tega, da si ne želiš seksati s HIV+ osebo.”

    super, potem sva midva problem rešila, saj je to edino, kar od HIV+ osebe pričakujem. da mi dopušča to pravico, da se sam odločim ali bom z nekom, ki je HIV+ imel spolni odnos ali ne. da se lahko glede tega odločam, mi pa mora biti njegova okužba znana, a ne?

    “Prav tako ne polemiziram o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, čeprav pravna praksa v večini zahodnega sveta kaže, da ni, četudi se ti postaviš na trepalnice.”

    http://www.24ur.com/ekskluziv/tuja-scena/pevka-ki-je-sirila-hiv-na-prostosti.html

    veliko slabše jo bo pa odnesla v civilni tožbi, ker pač posledice HIV okužbe niso ravno nedolžne. tako da vidiš, tudi njej so zdravniki govorili, da je verjetnost okužbe majhna, oziroma skoraj nemogoča. pa se je zgodila. pa tudi si velja zapomniti njene besede, ko pravi, da je bilo njeno ravnanje strahopetno.

  38. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @domen,

    “V bistvu si okrcala Majerjevo logiko.”

    bo treba mojo logiko prebrati še enkrat. tu se s simono povsem strinjam. mešal si jabolke in hruške. kar v bistvo počneš non-stop s tem, ko posplošuješ na stvari, ki z zadevo nimajo nobene veze.

    in jaz minimalnost tveganja upoštevam, ti si tisti, ki ne upošteva, da dokler tveganje obstaja, se ne moremo delati, kot da ne obstja.

  39. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    mladostnik,

    “Da še tebe razsvetlim. Dolocenost v zakonu! In kar ni z zakonom doloceno kot kaznivo, ne more biti kaznivo in ne more biti podlaga za tožbe za prestani strah, duševni zlom, bolecine, travme, ker neka oseba, polna strahu, stigme in paranoje, ni vedela da je nekdo HIV pozitiven in da je imela spolni odnos s tako osebo.”

    no, dobro da me razsvetljuje nekdo, ki očitno ne loči med kazenskim in civilnim pravom :) . v civilnem pravu kaznivo dejanje sploh ni nujen pogoj za odškodninsko odgovornost, ampak je pogoj (poleg ostalih) protipravno ravnanje. upam, da ti je razlika jasna, predvidevam pa, da ne. tako da načelo zakonitosti glede določenosti v zakonu velja v kazenskem pravu, v civilnem, dragi moj, pa ne – v civilnem pravu je dopustna tako zakonska kot pravna analogija in celo sklicevanje na pravno znanost. preberi si 2. odst. 3. člena zakona o sodiščih. :) protipravno je recimo tudi kršenje pogodbe, ampak to še ni kaznivo, a ne? :) sicer pa je vse to bilo vidno že v tistem sodnem primeru, ki sem ti ga linkal. tam ni šlo za nobeno kazensko odgovornost, odškodnina je pa vseeno padla. in to, pomisli ti, na osnovi strahu! :)

    “O tistih bedastocah, da je spolni odnos del obligacijskega razmerja pa res ne bom izgubljal vec casa, ker samo odraža ne vedenje in ne poznavanje osnovnih pojmov prava.”

    morda je pa tudi v tem primeru nemoralno do tebe, da ti pac nisem zaupal, da se ravno v tem času pripravljam na izpit iz obligacij na pravnem faksu, tako da nekaj o teh stvareh pač vem. :) tako da očitno tebi ni jasno, kaj pravzaprav obligacije obsegajo in si obligacije predstavljaš zgolj kot pogodbe. :) še enkrat se bom ponovil. obligacije nastajaja tako na osnovi pogodb (pravnih poslov) kot tudi na podlagi zakona. tiste, ki nastajajo na podlagi zakona, pa so ravno tudi tiste obligacije, ki temeljijo na protipravnih ravnanjih – deliktih. tako da ne, ni ti treba sklenit nobene pogodbe, ko imaš z nekom spolni odnos, da bi bil v določenih primerih, ki bi prišlo do premoženjske ali nepremoženjkse škode, tudi odškodninsko odgovoren. :) ta odgovornost se vzpostavlja po zakonu, torej po OZ. :) npr. če je nekdo pri spolnem odnosu tako grob, da te pri tem poškoduje, potem je za poškodbe tudi odškodninsko odgovoren, tudi če si ti na odnos pristal, nisi pa pristal na škodno posledico. nobene pogodbe ni treba za to. povzročitelj škode v tem primeru odgovarja po OZ. :)

  40. Domen  pravi:

    @Tomaž Majer
    Nisem šel preverjat. Ti povsem verjamem, da si uporabil besedi ”morda” in primerljiv”. Kar pa glede predmeta te ”razprave” ne spremeni ničesar. Dejstvo je, da ti meniš, da je tvoj primer ”veliko bliže analogiji”.

    Tebi se torej zdi, da je seks HIV+ osebe, ki ve za svojo okužbo, se zdravi in uporablja kondom, bolj primerljiv s tem, da se namerava s 100 km/h nekam zaleteti, še prej pa nekoga povabi v avto.

    Nasprotno pa se meni zdi, da je to tako, kot če bi te na morje zapeljal npr. mladi voznik ali voznik 70+, namesto voznika/voznice srednjih let v treznem stanju, brez zdravstvenih težav in z 10 let vozniških izkušenj.

    To je to.

    Da glede tega obstajajo tako različni pogledi, se mi zdi naravnost fascinantno. Hkrati se mi zdi tudi to, da če se v tej točki absolutno ne strinjava, je bolje, da drugih navedb ne komentiram, ker je nadaljnja ”razprava” nesmiselna. Ampak to je gotovo samo še en moj sklep na podlagi zgrešene logike in mešanja različnih sadežev.

  41. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    domen,

    svojo analogijo sem podrobno pojasnil. problem s tvojo primerjavo mladih in starih voznikov je v tem, da to nista vidika, ki bi bila že sama po sebi protipravna ali moralno sporna. bojši primer bi bil, če bi bolj izpostavil alkoholiranost voznika. čeprav je pri tem tudi vprašanje, koliko se nek alkoholik lahko zaveda resnosti svojega početja, pa tudi pri nekom, ki je alkoholiziran, se to tudi navzven opazi, tako da bi druga oseba težko trdila, da pač ni vedela.

    da obstajajo v tem primeru različni pogledi je po moje krivo to, da ste nekateri do te tematike pač normalno pristranski in da bi se v analogno povsem istih primerih, v katerih ne bi bil vpleten HIV pozitiven, povsem strinjali z mano.

  42. blaž  pravi:

    @Simona Rebolj in Tomaž Majer: HIGH FIVE!

  43. Domen  pravi:

    ”to nista vidika, ki bi bila že sama po sebi protipravna ali moralno sporna.”

    Ne vem, kaj točno misliš z vidikom, ki je sam po sebi protipraven. Če v mojem primeru hočeš neko situacijo/element, ki ga je pravo poklicano urejati, ga imaš. Primer je bil podan prav zato, ker ni nujno, da boš z voznikom dejansko prišel do morja.

    Praviš še, da bi moral vzeti primer, ki bi vseboval tudi vidik, ki bi bil že sam po sebi moralno sporen. Sklepam, da bi to moral storiti zato, ker meniš, da je takšna, torej sama po sebi moralno sporna, tudi mladostnikova spolna praksa. ”Samo po sebi sporno” je zame nekaj, kar je nasprotno spornosti, ki jo ugotovimo s sklepanjem, argumenti. Gre za a priori sodbo, sodbo vnaprej. Zato ni čudno, da se ti zdi tvoja primerjava z namernim zaletavanjem v drevo boljša in tako bo ostalo, ne glede na argumente. Ko teh ni več, pač zaključiš, da smo nekateri do te tematike pač normalno pristranski.

  44. Aljaž  pravi:

    Žal si čisto vseh komentarjev nisem uspel prebrati tako podrobno kot bi si jih želel, vendar moram priznati, da so mi tokrat bližje tisti komentarji ki ravno te osebe ’stigmatizirajo’.

    Naj objasnim. Dobro sem podučen o virusu HIV in to boste verjeli ali ne iz srednje šole, kjer smo to tematiko obdelali res podrobno in to iz vidika celične okužbe in širjenjem virusa kot takega, načinih prenosa itd. Nimam zadržkov pri spoznavanju ali druženju z HIV+ osebami in tudi z spolnim odnosom z tako osebo, ampak da bi bil nekdo z mano pol leta, šele nato pa mi povedal, da je okužen z hiv in da se zdravi že od prej, bi se zveza končala takoj na mestu, v trenutku in dokončno. Tega enostavno nebi prenesel, da bi mi nekdo tajil nekaj takega, kar lahko vpliva tudi na mene in moje zdravje, pa čeprav vem da je možnost prenosa skoraj nična. Če bi mi povedal na začetku bi imel pomisleke, vendar bi premagal predsodke, ki jih imam. Če bi mi nekdo to namerno tajil, bi se pa s tem končalo. Kako naj vem, da ne taji še česa drugega. Raje imam iskrene ljudi in tega ne more spremeniti nihče. Ne iščem one night stand, ker v tem ne vidim smisel medčloveškega odnosa, vendar takega prikrivanja nebi prenesel in to mora tudi HIV+ oseba razumeti, če je dovolj zrela.

  45. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    “Ne vem, kaj točno misliš z vidikom, ki je sam po sebi protipraven.”

    v tem, da mlad ali pa star voznik vozi avto ni nič pravno niti moralno spornega, seveda če imata oba tudi veljavno vozniško dovoljenje in ni drugih zadržkov v smislu alkoholiziranosti ipd. do kakršnekoli škode v tem primeru pride, gre za tipično nesrečo. tudi nevarnosti prometa pozna vsak. meni kot vozniku ni potrebno nikogar opozoriti, da statistično obstaja taka in taka verjetnost, da bo do nesreče prišlo, saj je to splošno znano dejstvo. hiv + pa to ni. hiv +, ki ni razkrita je nevarna okoliščina, ki pač drugemu ni znana. ko se nekdo vsede v avto, potem v normalnih okoliščinah ve, kaj tvega. če ima nekdo spolni odnos s hiv + in za to ne ve, potem ne ve, kaj tvega. in ravno v tem, je ta spornost zatajitve.

    “torej sama po sebi moralno sporna, tudi mladostnikova spolna praksa”

    ne vem, zakaj bi bila spolna praksa sama po sebi v čem sporna. mene res ne zanima kdo s kom, kako in zakaj, če se pri tem drži osnovnih pravil v smislu tega, da se drugim ne povzroča škoda ali jih spravlja v nek za njih neugoden položaj. problem, ki je pri tem bil izpostavljen je samo ta: nekdo ve, da je okužen, ve, da lahko to okužbo v neki skrajni okoliščini tudi prenese in ve za posledice take okužbe, vendar drugega pri tem ne zaščiti tako, da bi se tej nevarnosti lahko izognil. in isto velja za primer nesreče. nekdo ve, da se bo zaletel, ve, da to pomeni neko nevarnost za voznika, ve kakšne posledice lahko pri tem nastanejo, vendar kljub temu drugega ne zaščiti tako, da bi se tej nevarnosti lahko izognil. to je poanta.

  46. mladostnik  pravi:

    @Aljaž, kratka replika; mislim da bi vsak svoj HIV pozitivni status zaupal takoj, ko bi lahko pridobil osnovno zaupanje, iz katerega bi sledilo, da tega podatka ne bi prenašal in raznašal dalje. Tudi sam bi ravnal tako. Predhodno bi tako seveda pridobil nekaj osnovnih podatkov o vedenju in poznavanju, po potrebi določene zadeve razložil in tako “pripravljal teren”, se opogumil in povedal. Saj nam gejem naj ne bi smelo biti problem razumeti, kaj to pomeni. Najbrž večina nas, čisto na začetku svojega življenja in soočenja z dejstvom, da smo istospolno usmerjeni, ni ravno čez noč povedala vsem ljudem tega sveta, da nam je všeč isti spol. Koliko od nas, vas, to še vedno prikriva staršem, sorodnikom, prijateljem, znancem, ljudem na ulici? Pa da se razume, nikakor ne moremo primerjati družbene stigme oz. predsodkov do istospolno usmerjenih in HIV pozitivnih. Žal je mnogo hujša stigma, mnogo hujša grozeča izolacija za nas HIV pozitive, še enkrat žal, tudi znotraj LGBT skupnosti. Verjamem pa da je, kot je to tudi sam dejal, heteroseksualcu, Majerju, še kako težavno razumeti vse to, prav tako Simoni. Ker predvidevam da ni tudi ona ni lezba?!

    Kdaj si nekdo pridobi osnovno zaupanje, kdaj nekoga spoznaš tako dobro, da mu lahko zaupaš tudi najbolj temeljna dejstva o svojem življenju, pa je seveda odvisno tako od enega, kot od drugega. Tu pač ni pravil, zaupanje ne moremo pravno opredeljevati, najbrž bi Majer, tudi pri tem našel neko izmišljeno, fiktivno, pravno podlago, kaj se mora, kaj se sme in česa ne. Pravna fakulteta zagotovo ne uči takšnih bedarij in nesmislov, tako da močno dvomim, da bi držalo navedeno, kar je napisal sam, Majer.

    Sicer pa ne nameravam več odgovarjati na vse te bedastoče. Simona še kar misli, da se vse vrti okrog seksa (očitno ima s tem resne težave), Majer pa je v svojem fiktivnem pravnem svetu in težko pač razložil nekomu plastične življenjske primere. Težko je prepričati že prepričane, četudi jim razložiš znanstveno, pravno ali življenjsko iz prakse, tega ne bodo dojeli in razumeli. Stigma pač slepi, je kot pesek v očeh.

  47. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @mladostnik,

    si se pač odločil, da boš igral žrtev in iskal izgovore, medtem ko te morebitne krivice, ki jih s svojim ravnanjem povzročaš drugim, nič krivim, pač ne zanimajo. in morda gre tu ponoviti besede Nadje Benaissa – moje početje je bilo strahopetno.

  48. Simona Rebolj Simona Rebolj  pravi:

    @mladostnik:

    Bremena ljudi (čustvena, zdravstvena, finančna …) so različna in njihovo bistvo je v tem, da nekaj v življenju, ko izbruhnejo, ne more bit več tako, kot je bilo prej, ampak je treba določene navade ali želje prilagodit novi, bolj obremenilni ali pa zgolj drugačni situaciji. To so bolj ali manj težke preizkušnje za človeka, na podlagi katerih se odloča, kaj bo sam s sabo. Ni pa sam. Največkrat so povezani tudi drugi ljudje, bolj ali manj bližnji.

    Breme hiv pozitivnih je tudi stigma, ni pa edini problem in ni kriv kar počez za vse. Dokler trdiš, da je strah pred stigmo kriv (kar povzročajo tisti, ki stigmatizirajo in diskriminirajo), da nekomu hiv + oseba ne upa povedat za svoje stanje, je stvar še sprejemljiva in razumljiva v večini okoliščin. Vendar obstaja tudi okoliščina, v kateri se mora seveda hiv+ oseba tej situaciji prilagodit do mere, da pač ne more fukat z vsakim, ki pride mimo, kadar se mu pač dvigne. V kolikor ima vest seveda in razume ter priznava tudi pojem soodgovornost. Nekateri živijo tako, da ne seksajo z osebo, preden bi ji lahko povsem zaupali, tudi če niso hiv pozitivni, ampak so preprosto takšni značaji, da seks povezujejo z visoko stopnjo preverljivosti medsebojnega zaupanja. Tako da to sploh ni neka izredna situacija s tega vidika. To je izredna situacija le za osebo, ki hoče neobremenjeno fukat naokrog in tega nikakor povezovat z osebnim odnosom do sočloveka, kaj šele z odgovornostjo do drugega. “One night stand” hobiji in razne promiskuitetne verzije življenja torej večinoma odpadejo, v kolikor priznavamo in razumemo smoter in poanto odgovornosti do sebe in do drugih.

    V tem primeru tukaj pa je nastal halo, ker se pri problemu stigme pač ni končalo, ampak se je izkazalo, da komuniciramo s hiv + osebami, ki si jemljejo moralno pravico ne povedat osebi za svoje stanje tudi zato, ker potem druga oseba ne bi hotela seksat z njimi, oni pa hočejo imet popolno svobodo, da fukajo kadar koli in s komer koli se jim sprdne s popolno moralno odvezo in sveto moralno pravico. Ker seveda v takem primeru, ko neka oseba pač zgolj noče seksat s hiv + osebo, ne moremo opletat s kritikami, da gre za osebo, ki bi bila nevredna zaupanja ali celo nestrpna, ste si svojim sebičnim apetitom v prid po popolni seksualni svobodi izmislili nestrpno gonjo in tudi takšne osebe kar strpali v koš nestrpnih in jih celo nestrpno označujete za neprištevne in neuke osebe z iracionalnimi strahovi itd. Na tak način sebi podeljujete moralno pravico, da naj bi tako z mirno vestjo takšne osebe nategovali – jim zamolčevali, da ste hiv+. In zakaj? Ker si želite pač fukat s komer koli in kadarkoli Vam paše. V to, zakaj bi si želeli seksat tudi z osebami, o katerih imate hipotetično tako prekleto slabo mnenje, se niti ne bi spuščala, ker je posledično jasno, da samo zato, da bi prišli do fuka. Če je one night stand scena, super, je tudi fuk z nestrpnimi in neprištevno iracionalno fobičnimi pač okej. Če bodo pri tem nastale nesrečne žrtve minimalne možnosti okužbe, pa ni problema, a ne, ker so sami odgovorni zase, vi pa za nič in nikogar. Zakaj je tako fajn bit neodgovoren do drugih? To je vedno najlažje, vendar prinaša najbolj nekvalitetno življenje v kolektivnem smislu. Kar z veseljem počneš drugim neodgovorno, pač ni tako fajn, ko drugi enako počnejo tebi. V tem primeru je bit neodgovoren do drugih pač super zato, da bi tudi hiv + osebe z mirno vestjo seksali s komerkoli in kadar koli, magari za eno noč, pa jim nihče ne bi nič očital. Kako krasno, a ne. Mogoče bi kar na splošno ukinili vse zakone, se vrnili v džunglo, pa naj vsak zase odgovarja in bo odgovoren le zase. Če ti bo kdo kaj ukradel, je to njegova pravica, kaj si mu pa nastavil možnost. Če te bo ubil in pojedel, tvoj problem, sam si se odločil, da boš šel na sprehod po tisti poti in se nisi izognil ljudožercu. Jebi ga! Minimalne možnosti, da se nekaj zgodi, gor al’ dol. Vsak je odgovoren zase in kriv sam, če ga nekdo spravi v neugoden položaj, v katerem je lahko drug za nekaj prikrajšan, česar se oseba, ki hipotetično lahko nekoga za nekaj prikrajša, povsem zaveda, a mu ni mar. In te “nemar” celo zavija v nekaj moralnega z vidika osebnih pravic.

    To ni svet, v kakršnem si Simona želi živet in ga ne podpira. In tudi ni temelj napredka v imenu demokracije in enakopravnosti. Pravo je nastalo na temelju oblikovanja drugačne družbe temu “nemar” mentalitetnemu džungla konceptu (pustimo ob strani, koliko je pri tem uspešna in kako razvita ali premalo dobro razvita).

    Obstaja pa veliko težav in proces ni nikoli končan pri učenju razumevanja, kako vzpostavljat življenje na optimalnem nivoju, po katerem svoboda drugega ni omejevana s tvojo svobodo. Največja ironija je, da svobodno življenje vedno determinira odgovornost do drugega, torej nesvoboda do neke mere. Mere se določajo glede na okoliščine. Simona je torej oseba, ki še v primeru, ko je prehlajena, raje ostane doma, če pa mora tekat okrog, pa človeka, ki se hoče objemat z njo, opozori, da raje ne. Zakaj bi še on zbolel, čeprav bo prehlad zagotovo prebolel. Ampak kdo sem jaz, da bom vsiljevala nekomu prehlad, če ni treba, da ga faše? Za razumevanje takih stvari v življenju mi ni treba imet sama vse osebne izkušnje tega sveta. Še huje. Osebna izkušnja je lahko pri ustreznem razumevanju stvari tudi ovira, saj enaka izkušnja ne vpliva na vse enako in nimajo vsi enakega mnenja o neki enaki izkušnji. Zato mi ni treba bit lezbijka, da bi lahko nekaj razumela in zato tudi med vami geji, kot sam ugotavljaš, ni popolne sloge v mnenjih. Tudi to, da sem ženska na primer, mi ne daje nikakršne avtomatske prednosti, da bi razumela probleme na področju diskriminacije žensk bolje od vseh moških na tem svetu. Ne, ni v tem poanta! Mnenje je irelevantno in bolj kot je osebno motivirano, bolj je pristransko. Pomembni so argumenti z jasnimi spoznanji, kaj določen način obnašanja, mišljenja in dejanja prinaša in česa ne. V sozvočju z zastavljenimi cilji. V kolikor so cilji enakopravno spoštovanje drugega in sebe, je skupna permisa ciljev jasna. V kolikor pa kdo želi nazaj v džunglo, lahko pa tako pove in se odpre razprava o omogočenju takšnega življenja tistim, ki si ga želijo, ne da bi bil pri tem oviran civiliziran način medsebojnih odnosov in poskus napredovanja v tej smeri.

    Ampak do tega se ne da prit z ljudmi, ki bijejo nefer vojno in Simoni zabrusijo, da ona bojda misli, da se vse vrti okrog seksa in da ima očitno s tem kakopak resne težave. Na kakšni podlagi takšna trditev, takšna stigmatizacija in tudi poskus klišejskih žalitev? Argumente in dokaze, prosim, za ta izbruh nestrpnosti? Od kod takšne informacije? Če seveda to trdi hiv + oseba, ki se zavzema za popolno moralno pravico do fukanja s komer koli in kadar koli, ne da bi o svojem zdravstvenem stanju obvestila spolnega partnerja, je takšna prilepljena stigma in poskus diskreditacije drugega še toliko bolj zgolj akt nesramnosti. Toliko o stigmah. Še malo nazaj si se seveda spraševal, ali se je Simona odpovedala seksu in da bojda v tem primeru nekaj razumeš, kar ti je koristilo za diskreditacijo. Jutri bom torej lahko že impotentna, pojutrišnjem po potrebi pa promiskuitetna. Na tak način komunicirajo tudi verski in politikantsko ideološki fanatiki. Ne izbirajo sredstev za ubranitev svojih prepričanj in tendenc. In ne zanimajo jih argumenti, dokazi ne služijo ničemur.

    Ni moj osebni problem, niti ni problem, da pač nisem lezbijka, če ti pač ne moreš nikakor dokazat, da ne obstaja možnost okužbe in če ne moreš odgovorit na določene izzive. Skratka, zagotovo ne bom doživela, da bi mi posredoval mnenje zdravnika, ki se je pripravljen izpostavit in podpret filozofijo, ki jo širite vi. Žal. Tega ne bi spremenilo niti, če bi bila Simona lezbijka. Simona lahko reče le, da če bi bila lezbijka, bi bila to suvereno in se prav tako zelo verjetno z marsičim med homoseksualnimi osebami lahko ne bi strinjala, kar bi tudi argumentirala in pričakovala temu primerno repliko, in zagotovo to, da bi bila lezbijka, ne bi predstavljalo osrednje poante mojega smisla. Simona je ženska in se prav tako ne strinja z vsemi ženskami o vsem, kako naj bi živele ženske in do česa imajo moralno pravico in kaj naj bi bile prioritete v življenju žensk. Strinjanje ali nestrinjanje je nepomembno. Pomembno je, kaj nekomu omogoča čim več svobode, ne da bi s tem pomembno posegal v svobodo in kakovostno življenje drugega. Kje je ta meja nesvobode, ki nas kolektivno osvobaja! Popolna svoboda je namreč paradoksalno največja ječa. Paradoks je le navidezen. Zato smo se odpravili nekoč iz gozda boljšemu življenju naproti. In ta pot še traja in bo trajala za vekomaj, ni pa vseeno, kaj in kako počnemo in mislimo. Brez spoštovanja medsebojne odgovornosti pa nimamo kaj praskat. Lahko kar nehamo komunicirat, ker nima smisla in se razdelimo v nešteto aktivističnih skupin, zmagajo pa tiste, ki bolje vihtijo sulico, ne pa pameti in t. i. uveljavljanja “lepe duše”.

  49. Domen  pravi:

    Voznik lahko povzroči prometno nesrečo, sopotnik pa ni vedel, da je prisedel k mlademu vozniku. Vprašnje je, ali je bil mladi voznik sebičen, ker prestrašenemu/poškodovanemu/umrlemu/… sopotniku ni povedal, da je bil mladi voznik. Ta podatek namreč ni splošno znano dejstvo.

    Kot lahko prebereš v komentarju 29, sem s primerom ponazoril statistično verjetnost. Primerjava najbrž res ni najboljša, sem pa prepričan, da je ustreznejša od tvoje, ki se ji ne morem nehati čuditi. Primerjaš dve stvari, pri čemer za prvo praviš ”v skrajnem primeru”, za drugo pa ”ve, da se bo zaletel”. Temu pogledu se ne morem približati. Prepričanost, da je ob razhajanju na tej točki nadaljnje razpravljanje nesmiselno, sem že omenil, zato zaključujem razpravljanje s tabo.

    LP

  50. Domen  pravi:

    Prejšnji komentar je seveda namenjen Tomažu Majerju.
    LP

  51. Aljaž  pravi:

    Ko že ravno navajate primere iz avtomobilizma (čeprav po mojem mnenju neprimerljive) sem se spomnil na mojega, ko smo se zvečer v družbi vračali domv in vsi nismo imeli svojega prevoza, mi je prevoz ponudil nekdo ki ga sicer nisem dobro poznal, sem se pa z njim že srečal. Ves večer smo bili skupaj, vedel sem da ni pod vplivom alkohola, nakar mi, ko že sediva v avtu, pove da ima blago narkolepsijo, da je na ustreznih zdravilih, ki to uspešno nadzirajo, ter da ima vse sposobnosti in je zdravniško brez problema za vožnjo z avtom, ter ima veljavno vozniško dovoljenje. Med vožnjo še nikoli ni imel napada, da pa se to pojavi 2× do 3× letno, ter da mi ne zameri, če se z njim želim pelati. Sem se peljal, me je bilo strah kot *** in sem samo čakal kdaj bom moral seči po volanu. Seveda ni odveč povedati, da je vozil bolje, kot kadarkoli jaz. In to je resnična zgodba, čeprav nevem kako je možno da imajo vozniško dololjenje, ampako so očitno ocenili, da je za vožnjo sposoben. Vendar če pogledam sedaj nazaj, sem vesel, da mi je za to povedal, da vsaj vem pri čem sem.

    Na nekaj metrov komentarjev lahko rečem le, da prepričanih se ne prepričuje, sploh ne tako kot na zadnjem metru, ker vse to je bolj kot ne prdec v vetru.

  52. Aljaž  pravi:

    Opravičilo za vse pravopisne napake. Ponavadi pregledam kaj napišem.

  53. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    domen,

    to, česar ti ne razumeš, ti bom poskušal pojasnit na primeru:

    1. imamo lestev, ki pripada B, po kateri se namerava A povzpeti. B seveda nima nobene dolžnosti, da A-ja opozori, da je hoja po lestvi lahko nevarna, čeprav dejansko je, ker hoja po lestvi sama po sebi ne pomeni še nevarnega stanja, pomena zgolj možnost, da do nevarnega stanja pride. 2. kaj pa če je ena izmed letvic na lestvi počena oz. tako načeta, da obstaja možnost, da se bo v določenih okoliščinah zlomila? to je pa že vzpostavljeno nevarno stanje, zaradi katerega obstaja moralna dolžnost B, če za to ve, da obvesti A. v tem je razlika. ker bi škoda, če bi se zgodila, bila direktno povezana z dejstvom, da je bila letvica počena in da A za to ni vedel. okuženost s HIV je spet sama po sebi nevarno stanje (kot počena letvica), ker gre za stanje, ki lahko direkto povzroči škodo (če se bo nekdo okužil, bo to ravno zato, ker je imel spolni odnos s hiv + osebo). mladost voznika je lahko kvečjemu posredni faktor (torej kot hoja po lestvi), ker sam po sebi ni še nevarno stanje, kvečjemu okoliščina, ki do nevarnega stanja lahko potencialno pripelje, ne direktni (kot hoja po lestvi s počeno letvico). to razliko poskušaj razumet in ti bo vse jasno.

  54. doc.dr.Mlakar  pravi:

    Strinjam se, da stigma ubija, zdravljena HIV okužba pa ne! Vendar je praviloma strah iracionalen, prikrivanje pa posledica stigme. Več bo strahu in stigme v družbi, več bo prikrivanja. Odločil sem se za drugačen pristop. Že pred leti sem javno zapisal in na predavanjih poudarjal, da so pri meni HIV pozitivni pacienti dobrodošli. Zato je možnost, da mi to prekrijejo manjša, saj vedo, da jih zaradi HIV okužbe ne bom diskriminiral. Sem kirurg in če je potrebno opreriram tudii tiste, ki še niso na terapiji, kar pomeni določeno tveganje, če se zbodem z iglo med posegom. Če se sam okužim ne smem več opravljati svojega poklica. To je edino česar se bojim in temu lahko rečemo racionalni strah. Vendar obstaja tudi PEP, to je postexposure profilaksa, do 72 ur po stiku z okuženo krvjo ali spermu lahko uvedemo terapijo, ki bistveno zmanjša možnost prenosa okužbe. Torej, če zaključim. Diskordantni par, en poz, drug negativen je lahko ob upoštevanju vseh znanih dejstev in priporočil varnega seksa povsem miren. Oseba na terapiji ob uporabi kondoma ne bo okužila drugega. Tudi, če slučajno kondom poči obstaja še PEP. Poznam več diskordantnih parov, ki so skupaj že več let, so moji pacienti in nobeden negativen se v vseh teh letih ni okužil od svojega pozitivnega partnerja. Če nekoga ljubiš potem HIV gotovo ni ovira za partnersko vezo.

  55. Alex  pravi:

    Huh kakšna razprava. Bi se pa strinjal s Polono da je zadrževanje takšne informacije zase, samo zato da bi prišel do fuka (ne glede na to da je možnost ob uporabi kondoma 0,00001%) sebična. Če dam še sam eno primerjavo.

    Recimo, da si alergičen na določeno sestavino, ki se nahaja samo v črnem kruhu (dobiš izpuščaje in naslednji obisk toaletnih prostorov ne bo najbolj prijeten). Med vso izbiro predvidevam, da bi izbral kruh na katerega nisi alergičen, kljub temu da alergija ni smrtonosna oziroma tako obsežna, da bi moral biti hospitaliziran.

    Sam osebno nebi mogel biti sex+veza (prijateljstvo lahko) z HIV+ osebo iz razloga:

    -če se nisi tako cenil in imel rad da bi pazil nase, kje je garancija, da boš pazil name
    -in drug, v primeru da mi tega nebi povedal pred prvim seksom, kako naj ti zaupam, da ne boš kdaj naskrivaj okužil česa, samo iz razloga, da bi bil okužen tudi jaz. Saj veš misery loves company

    Sem prebral tudi tvojo prejšnjo objavo, kar seješ to tudi žanješ, pravi lep slovenski pregovor. Pa ne bom moraliziral sedaj, si pač lajf zajemal z veliko žlico. Sem včasih takšnim tudi malo slovenceljna, vendar ko pomislim na posledice,ki bi jih lahko to prineslo, mi ni žal. Življenje že tako ali tako meče pod noge polena in če sam lahko vplivam na to ali ga bom dobil ali ne, se raje odločim za ne.

    Obožujem orodje,ki ga moški nosijo s sabo, ter izraz na obrazu v trenutku orgazma, vendar je cena življenja s tvojo diagnozo preprosto prevelika, da bi tvegal.

    Je bil moj bivši sodelavec tudi HIV+, pa po mojih občutkih ni bil stigmatiziran (rokovanja, objemi, poljubčki ob rojstnih dnevih, souporaba uniseks toaletnih prostorov, kolektivni žuri) kaj je pa kdo od sodelavcev govoril za njegovim hrbtom pa ne morem reči. V pogovorih z mano ni nobeden od sodelavcev nikoli nakazal negativne nastrojenosti.

    Mislim, da je bil glavni razlog temu to, da nas je o diagnozi obvestil dan po tem ko je izvedel. No ja v bistvu sta nam na sestanku skupaj z direktorjem predstavila situacijo. In to me takoj spomni na tisto lepo pesem Majde Sepe.

    Veliko sreče v lajfu

  56. mladostnik  pravi:

    Alex, vesel sem, da si se oglasil in komentiral moj zelo brani prispevek. Taki komentarji so namreč povod za to, da je bila napisana zgodba tako v prvem, kot tudi drugem delu. In ta del zagotovo ni zadnji, obljubim.

    Na mestu je vprašanje, kako si lahko nekdo drzne zgolj na podlagi dejstva, da je nekdo HIV pozitiven napisati “kar seješ to tudi žanješ”? Res se mi postavlja vprašanje, kako lahko nekdo tako označi človeka in mu v tolažbo napiše, v smislu “prav ti je, kaj pa si se “kurbaril” ali “kaj pa nisi pazil” In prav zaradi take miselnosti, ki seveda odraža zelo nizko inteligenco, ki ne dovoljuje razmišljanju v smeri “kaj pa če se je okužil pri prvem spolnem odnosu”? “Kaj pa če ga je okužil partner, ki ni vedel za okužbo, ker pač le-ta ni prejemal antiretro virusnih zdravil, pa je zato prišlo do prenosa virusa…” ?

    Razumem, da je težko presekati z vso stigmo okrog HIV-a in HIV pozitivnih, nikakor pa ne morem razumeti, kako lahko nekdo napiše, da je nekdo “sam kriv zato, da se je okužil”.

    In DA, ravno to je problem! Četudi je tako mišljenje kruto in odraža resnično omejenost, prepletenost s stigmo in stereotipi, je to lep šolski primer vsakdanje stigme, ki nas obkroža, nam sledi in zapira usta. Miselnost, da je to “krivda posameznika”, “da se je to zgodilo, ker je pač bil promiskuiteten”, “ker ni pazil” to stigmo le še bolj in bolj poglablja in tako nas s tem sili samo še v večji molk in tišino. In zanimivo Alex, ob enem si želiš, da bi ti vsak zaupal HIV (poz) status, takoj v isti sapi pa vse te (nas) obtožuješ, da smo, če te pomensko citiram; “dobili, kar smo iskali” in da ti s takim ne bi imel niti veze, niti seksa, ker da, dobesedno citiram “če se nisi tako cenil in imel rad da bi pazil nase, kje je garancija, da boš pazil name, in drug, v primeru da mi tega nebi povedal pred prvim seksom, kako naj ti zaupam, da ne boš kdaj naskrivaj okužil česa, samo iz razloga, da bi bil okužen tudi jaz. Saj veš misery loves company.”

    Če vidiš v ljudeh, ki smo HIV pozitivni, namero, da bi lahko tebe, NAMERNO okužili in ti oh ter sploh škodovali, je to res taji tipični in spet ponavljam, šolski primer stigme, kako z iracionalnim strahom preprečuješ svojemu razumu, da bi dojel dejstvo in bistvo, zakaj pravzaprav ti nekdo, pri prvem spolnem odnosu, ko te, bržkone za nekaj minut spozna, ker sta se OBA dobila samo zaradi AVANTURE! Ne pišem o tem in nikoli nisem, da sam ne bi za svoj poz HIV status povedal osebi, za katero bi se izkazalo da je VREDEN zaupanja, vsekakor pa, tega ne nameravam razlagati osebi, ki jo poznam le nekaj minut!!! Verjamem, da mogoče to presega razum in inteligenco marsikoga, toda prosim, resnično prosim malce bolj širše razmišljanje” brez nekih primerjav z vozili in smrtjo, namernim ogrožanjem, celo uboji, umori, ker to že meji na hudo paranojo, ki se je MORA zdraviti z zdravili!

    Še enkrat, da nekdo napiše, da smo sebični, da smo potencialni morilci, da ogrožamo svet, ostale ljudi, da smo našli, kar smo iskali, da nismo bili pazljivi, da se moramo izolirati, živeti in se obnašati aseksualno, je zrcalo problematike HIV-a in HIV pozitivnih. Seveda pa smo takega razmišljanja lahko že vajen in to vsi mi geji in lezbijke, ko nas klerikalno konzervativni homofobni osebki označujejo prav s takimi izjavami in razmišljanjem, kajneda?! Tudi oni pravijo da ogrožamo druge, da bodo tudi vsi drugi, normalni postali homoseksualni, saj da je homoseksualnost nalezljiva, da smo si sami krivi, da smo homoseksualni, saj da je to bojda stvar izbire, da se moramo izolirati, se ljubiti za štirimi stenami ali še to ne, itd. Zelo žalostno pa je to, da to isto, kar počnejo dotični homofobični klerikalci v imenu bodisi vere, religije, kulture, prepričanja ali lastne zavrte homoseksualnosti, to isto počnejo tudi tisti, ki jim tako radi nasprotujejo in so tako veliki zagovorniki temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

    @doc.dr.Mlakar, hvala, lepo ste napisali.

  57. Tomaž Majer Tomaž Majer  pravi:

    @mladostnik,

    “Ne pišem o tem in nikoli nisem, da sam ne bi za svoj poz HIV status povedal osebi, za katero bi se izkazalo da je VREDEN zaupanja, vsekakor pa, tega ne nameravam razlagati osebi, ki jo poznam le nekaj minut!!!”

    pa še dvojno moralo si dodal v svoj nabor veščin. to, da se imaš očitno sam za tako vrednega zaupanja, da se ti zdi povsem nepotrebno nekoga opozoriti na to, da si HIV pozitiven, je pač v očitnem protislovju s tem, da si po drugi strani jemlješ pravico, da drugim ne zaupaš. se pravi, drugi ti morajo zaupati, ti drugim pa ne. in tu napadaš alexa ravno zato, ker pravi, da ti ne bi mogel zaupati, hkrati pa sam nimaš nobenega problema s tem, da ne zaupaš drugim s tem, ko jim prikrivaš svojo bolezen.

    druga stvar je pa to tvoje zgražanje nad izjavo, ki ima dejansko isto logiko kot argument, ki ga je uporabil “glavca” v podporo temu, zakaj hiv pozitivni nimajo dolžnosti druge opozarjati na svojo bolezen, ko je zapisal tole:

    “Moje mnenje je, da je najprej vsak sam zase odgovoren za svoje vedenje – tudi za odločitev s kom bo imel spolne odnose in ali bodo ti spolni odnosi varni ali ne.”

    skratka, kar je on trdil je ravno to, da si si sam kriv, če si staknil HIV, seveda če je bila to posledica ravnanja, ki bi se mu lahko izognil, tako da alex tu ni izjavil nič novega.

  58. Alex  pravi:

    @mladostnik,

    Ne vem, dobil sem občutek, da nekako želiš prevaliti krivdo na vse ostale in da si ti žrtev, ki jo moramo vsi razumeti zaradi stigm…. ki pa jih v bistvu sami povzročate s svojim obnašanjem. Pa s tem ne mislim “podri vse kar leze in gre” ampak s tem da ste tiho, kljub temu, da veste za diagnozo. Razumem, da ti ni ravno postlano z rožicam ampak vsaj sedaj uporabi možgane, da se ti življenje ne bo še bolj zakompliciralo, ker prej ali slej boš naletel na “pezdeta”,ki bo to izvedel po seksu in te bo naslednjih xy let vlačil po sodišču. In ja tudi jaz bi spadal med te “pezdete”.

    Nikakor ne pričakujem, da mi boš namesto dober dan/živjo rekel sem HIV+, v primeru pa da situacija napeljuje na spolni odnos ali potencialno vezo, pa vsekakor. Zakaj bi zapravljal moj čas, zaradi lastnih interesov in egoizma (eh zaradi okužbe pa že ne bom fuka stradal)? Poglej so ljudje, ki jih to nebi motilo, mene pač.

    Nikjer tudi nisem trdil da se je potrebno izolirat in podobne bedastoče, le da je potrebno potencialnemu partnerju to povedat. Glede na to kako ravnam jaz, sem tudi pojasnil razloge zakaj se ne vidim v vezi s takim moškim. In ne, ne izogibam se tistih za katere vem, še vedno padejo objemi, poljubčki, še vedno je na voljo moja rama v težkih trenutkih ali pa telefon tudi ob 2 ponoči. Še vedno grem z njimi v šoping ali na kavo (no ja saj poznam samo 2, pa to ni bil razlog za prekinitev prijateljstva).

    Veš kaj pri meni sledi po avanturi, ki obvezno vsebuje kondom? Vsaj 2 meseca rokometa, dokler ne dobim izvidov, da vem da naslednjemu partnerju ne bom uničil lajfa in da ga kljub vsej previdnosti omenjena avantura ni uničila meni. Ja lahko naletim na mino (tako kot ti), pa mi to vseeno ne daje pravice zamolčati tega dejstva drugim.

    Kot sem lepo pojasnil, sodelavca ki je bil iskren se ni nihče izogibal, ga šikaniral ali kakorkoli drugače ravnal z njim.

  59. Bojan  pravi:

    Daj ne bluzite Kakšno sodišče neki? Kakšne blodnje in paranoje imate nekateri, da je to že kar neverjetno. Moralisti in bolj papeški od papeža.

    Adimu predlagam, da zaklene možnost za komentiranje, ker nam je v večini kar slabo, ko beremo komentarje nekaterih neumnih, prizadetih in zelo pezdetkov.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !