Ne zdravnik in ne pacient ne bi smela imeti zadržkov pred testiranjem na HIV

Izbrani družinski zdravnik je najboljši naslov, če menite, da bi lahko bili okuženi s HIV

Slovenija je država z nizko stopnjo epidemije z okužbo s HIV, kjer se HIV/aids še ni pomembno razširil v nobeni podskupini prebivalstva, kljub temu število okuženih naglo narašča. Testiranje in ustrezno zdravljenje sta poleg odgovornega spolnega vedenja eden izmed najbolj učinkovitih načinov preprečevanja novih okužb. V Sloveniji relativno malo testiramo na okužbo s HIV, tudi zato mnoge okužbe odkrijemo prepozno, s čimer zamujamo možnosti za uspešnejše zdravljenje. Država si skupaj s stroko prizadeva za destigmatizacijo in normalizacijo testiranja na okužbo s HIV, pri čemer kot najbolj priporočljiv način testiranja spodbuja brezplačno zaupno testiranje pri izbranem zdravniku, ki je za pacienta brezplačno, za zdravnika pa ne pomeni dodatnega finančnega bremena, saj je ta storitev krita s strani zavarovalnice. Ob bližajočem se Evropskem tednu testiranja na HIV (21. – 28. november) smo se o testiranju na HIV pogovarjali z mag. Neno Kopčavar Guček, spec. družinske medicine, ki je tudi članica Komisije za AIDS pri Ministrstvu za zdravje.

Okužba z virusom HIV je postala kronična obvladljiva bolezen, vendar morata biti za to s strani okuženega biti izpolnjena dva temeljna pogoja: do zdravnika mora okuženi priti pravočasno in, ko je to potrebno, mora pričeti z rednim uživanjem zdravil do konca življenja. Večina okuženih žal zdravnika obišče šele, ko je bolezen že napredovala. Strah pred okužbo s HIV in pred testiranjem je zelo močen in povezan z mnogimi predsodki ter močno stigmo. Ljudje se bojijo, da bi se izvedelo, da so se okužili, verjetno tudi zaradi majhnosti slovenskega okolja. Kako bi lahko po vašem mnenju ljudi, ki so okuženi, pravočasno pritegnili v zdravstveni sistem?

Po mojem mnenju sta za pravočasno testiranje na HIV pomembna predvsem dva dejavnika: znanje in zaupanje. Znanje pomeni strokovno usposobljenost ne le zdravnikov, temveč tudi širše javnosti. Slednja mora biti seznanjena z možnostmi prepoznavanja in zdravljenja te spolno prenosljive bolezni, zdravniki pa naj bi imeli ustrezno znanje iz besednega in nebesednega sporazumevanja, pa tudi znati kompetentno interpretirati rezultate in znati ustrezno usmeriti pozitivne posameznike v nadaljnjo obravnavo. Medsebojno popolno zaupanje in zaupnost podatkov ne bi smela predstavljati posebnega izziva, saj Hipokratova prisega in zakonodaja zavezujeta k poklicni molčečnosti ne samo zdravnike, ampak pravzaprav vse zdravstvene delavce. Vednost, da okužba ni usodna in jo je moč zdraviti, s poudarkom na zgodnjem odkrivanju okuženih, je pri tem izjemnega pomena.

Kakšne so ključne prednosti testiranja pri izbranem družinskem zdravniku v primerjavi z ostalimi oblikami testiranja (npr. anonimno testiranje, samoplačniško testiranje na različnih testirnih mestih)?

Dostop do osebnega izbranega zdravnika naj bi bil v našem zdravstvenem sistemu najboljši, nizkopražen. To pomeni, da bi do svojega zdravnika vsakdo v nujnem primeru lahko prišel v istem dnevu, kar deluje. Po definiciji in zakonodaji je nujno/urgentno stanje tisto, ki v danem trenutku neposredno ogroža življenje ali pa neposredno vodi k hudemu poslabšanju zdravstvenega stanja. Seveda se mnenja o tem, kaj je za koga nujno med zdravstvenimi delavci in zavarovanci večkrat razhajajo. Nekdo, ki se je morda v nedeljo dokončno odločil za testiranje, bo v ponedeljek zjutraj na vso moč želel uveljaviti svoje stanje kot nujno in bo razočaran, če bo moral v čakalnici potrpeti kako uro ali dve. V resnici celo dan ali dva ne bi napravila usodne razlike. Zakon o pravicah pacientov določa, da se je treba za ne nujne obiske tudi pri osebnem izbranem zdravniku naročiti (osebno, po telefonu ali po elektronskih medijih). V tem primeru je čas za obravnavo zagotovljen, nobenega hitenja ni, dovolj časa je za posvet in pogovor. Osebni izbrani zdravnik svojega bolnika praviloma dobro in že dlje časa pozna, zato vzpostavljanje stika in zaupanja ne bi smelo delati težav. Iz slovenske sodne prakse mi ni znan primer, ki bi obravnaval kršitev zaupnosti s strani osebnega izbranega zdravnika. Svoje bolnike obravnavamo celostno, v njihovem bio-psiho-socialnem kontekstu, kar obema stranema olajša obravnavo in omogoča celostne rešitve. In če je tako, mora zdravnik družinske medicine vedeti tako rekoč vse o zdravstvenem stanju svojega bolnika; to zagotavlja tudi Zakon o pravicah bolnikov (zdravnik ima pravico biti v celoti seznanjen z zdravstvenim stanjem svojega bolnika). Anonimno testiranje na drugem mestu bi se vseeno moralo končati z razkritjem rezultatov osebnemu izbranemu zdravniku. Kako naj ta sicer razume bolnikove stiske, težave, kako naj izda ustrezne napotnice in kako si lahko razlaga zdravstvene probleme, ki nastopajo in predvidi/prepreči tiste, ki bodo nastali v prihodnosti?

Dogaja se tudi, da ljudje kupujejo različne teste preko spleta, katerih prodaja je sicer v Sloveniji prepovedana, se je pa ne da povsem omejiti. Poleg tega je teste mogoče kupiti tudi v kateri drugi državi.

Skladno z zakonom je promet na drobno z in vitro diagnostičnimi medicinskimi pripomočki za samotestiranje na okužbo HIV v Sloveniji dovoljen le v lekarnah. Prodaja preko spleta je torej prepovedana. Pri nakupu testov za HIV preko spleta ni jamstva za njihovo kakovost (izdelka samega in navodil za uporabo), za zanesljivost rezultatov (specifičnost, občutljivost) ter pravilnost shranjevanja in transporta s strani ponudnika. V Sloveniji je testiranje na HIV pri izbranem zdravniku brezplačno dostopno vsem, ki zanj zaprosijo, ravno tako so na voljo druge oblike testiranja. Pomembno je, da oseba, ki se testira pride v kontakt z zdravstvenim sistemom, kjer ji bo na voljo tudi ustrezno svetovanje usposobljenega osebja, tudi psihološka podpora. Pri testiranju na HIV je potrebno upoštevati obdobje okna (6 tednov); če je presejalni test pozitiven je potrebno NUJNO napraviti potrditveni test in šele nato je mogoče potrditi, da je rezultat pozitiven. Predstavljajte si, da doma opravite test, ki je lažno pozitiven, vi pa ne veste, da se tudi to lahko zgodi. Ali pa ste se testirali prezgodaj in bo test negativen, v resnici pa ste se okužili? Iz vseh naštetih razlogov je smiselno, da je test narejen strokovno, zato testiranje doma močno odsvetujemo. V spominu imam primer, ko si je dekle v čakanju na rezultate testiranja na HIV vzelo življenje. Rezultat testa je bil negativen.

Osebni zdravniki ste tisti, ki od vseh zdravnikov najbolje poznate svoje paciente, tudi sicer uživate zelo visoko stopnjo zaupanja v javnosti, kljub temu je marsikomu težko govoriti o svoji intimi npr. o tveganem spolnem vedenju, o morebitnih nezvestobah v partnerskih zvezah, še posebej težko spregovorijo o svoji drugačni spolni usmerjenosti. Kako prebijete led? Kaj bi svetovali osebam, ki se želijo pogovoriti z zdravnikom o morebitnih spolnih okužbah in drugih težavah, pa ne zberejo poguma? Kakšen bi bil nasvet za zdravnike?

Veščina sporazumevanja je eden glavnih izzivov na mojem polju in tega znanja in spretnosti ni nikoli dovolj. Vsakodnevno se učimo, ne le na teoretičnih usposabljanjih, temveč tudi na svojih lastnih izkušnjah, napakah. Ključno pri obravnavi intimnih zadev je obojestransko zaupanje. Zdravnik mora verjeti bolniku, in le-ta mora zaupati v strokovnost in etično držo svojega zdravnika. Pogovore na to temo običajno odpiramo z zelo odprtimi vprašanji, npr. »In kako ste sicer? Kako živite? Kako je pri vas doma?« Verjamemo, da so zastavljena vprašanja dovolj široka, da vanje obiskovalci ambulant lahko umestijo svoje dileme. Včasih na koncu konzultacije enostavno začutiš neko neizpolnjenost, nedorečenost… mogoče takrat pomaga kak stavek za pogum: »Ste se morda želeli še o čem pogovoriti z mano?«. Izkušnje kažejo, da bolniki z intimnimi težavami običajno zdravniku najprej predstavijo nek drug problem, ki mu v komunikologiji rečemo »vstopnica«, glavni problem pa se pogosto odpre, ko ima obiskovalec že roko na kljuki vrat… Tekom izobraževanja specialistov družinske medicine temu izzivu posvetimo pozornost.

Marsikoga zanima, kako v praksi izgleda testiranje na HIV pri izbranem zdravniku. Lahko opišete tudi kako poteka delo oz. spremljanje pacienta po tem, ko je opravil testiranje na HIV, v primeru nejasnega ali pozitivnega rezultata? Kako mu lahko družinski zdravnik pomaga? Kako poteka sodelovanje s Kliniko za infekcijske bolezni?

Pred testiranjem je nujen temeljit pogovor z posameznikom: testiranje na HIV se sme izvesti le s pristankom, vednostjo in dovoljenjem bolnika. Pomembno je opredeliti tveganje, npr. časovno umestiti tvegan spolni odnos, da se testiranje izvede pravočasno (upoštevanje t.i. diagnostičnega okna). Pred testiranjem se mora zdravnik z bolnikom pogovoriti o njegovih bojaznih, strahovih, pričakovanjih, o tem, kako bo preživel čas do prejetja rezultatov, kako bi ravnal v primeru pozitivnega izida, kdo so njegovi bližnji (t.i. podporna mreža), s kom se lahko pogovori o tem, komu lahko zaupa. Na dan, ko so pričakovani rezultati, se zdravnik in bolnik dogovorita za termin ponovnega posveta. Interpretacija rezultatov naj vedno poteka osebno, ne po telefonu ali skozi elektronske medije, vedno s strani zdravnika. Pomembno je poudariti, da je ev. pozitiven izvid zgolj orientacijski in negotov izid presejalnega testa, ki ga mora VEDNO potrditi specialist infektolog z drugimi, zanesljivejšimi testi. V primeru takega izida bolnik vedno prejme napotnico za pregled pri specialistu infektologu. V primeru negativnega izida je umesten pogovor o dejavnikih tveganja oz. ponovnih testiranjih/posvetih/obravnavah v prihodnosti, če bi bolnik tako želel. Bolnik mora imeti dovolj časa in prostora za svoja vprašanja, predvsem pa zagotovljeno zaupno okolje, nemoten pogovor, brez zunanjih motilcev (telefoni, vstopi drugih oseb v ordinacijo itd.). Sodelovanje z infekcijsko kliniko po mojih izkušnjah poteka vzorno in brez vsakršnih težav.

Kako je poskrbljeno za zaupnost? Kako se zaupno testiranje razlikuje od anonimnega testiranja? Kdo vse ima dostop do rezultatov testiranja?

Rezultati anonimnega testiranja so praviloma opremljeni s šifro/številko, ki jo je posameznik uporabil namesto svojega imena. Rezultati z naše strani naročenih laboratorijskih preiskav so opremljeni z imenom preiskovanca. Do teh dokumentov imata praviloma dostop le osebni izbrani zdravnik in medicinska sestra, ki dela z njim. Standardi kakovosti v zdravstvenih ustanovah zagotavljajo zaupnost rezultatov. Tako naj bi npr. rezultate preiskav/izvide zdravstveni delavci po hodnikih zdravstvenih ustanov nosili v neprozornih mapah, vsi izvidi naj bi bili v najkrajšem času vloženi v zdravstvene kartone, ki so shranjeni v protivlomnih omarah, obvezno opremljenih s ključavnicami. Omare z zdravstveno dokumentacijo smejo biti odklenjene le v času prisotnosti zdravnika. V Zdravstvenem domu Ljubljana imamo večkrat letno nenapovedane kontrole kakovosti, ki preverjajo navedene ukrepe.

Med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, ki so še posebej ogroženi za okužbo s HIV, je še vedno močno prisoten strah pred diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Širijo se tudi zgodbe o negativnih izkušnjah, ki so jih ti doživeli ob testiranju na okužbo s HIV, nastajajo seznami “Gay friendly” zdravnikov. Verjamemo, da gre za posamezne primere slabih izkušenj, ki pa mečejo slabo luč na celoten sistem in na mnoge druge ljudi, ki svoje delo opravljajo dobro. Kaj bi predlagali pacientu, ki je doživel neprimerno obravnavo?

Prepričana sem, da znotraj vsakega poklica obstajajo različni posamezniki, tako kot smo si ljudje medsebojno različni. To seveda velja tudi za moj poklic. Strokovnost, profesionalnost in osebnostne lastnosti so komponente, ki sestavljajo sliko vsakogar od nas. Dovolim si reči, po vseh letih dela z ljudmi, ko vsak dan obravnavam povprečno 50 različnih osebnosti, da nas prav te razlike bogatijo, delajo posebne in medsebojno dopolnjujejo. In od vsega najbolj bolijo posplošitve. Ker je morda danes imela uradnica na bančnem okencu slab trenutek, morda sem jo celo sama izzvala, bom zdaj glasno in na široko izjavljala, da so v vseh slovenskih bankah zaposleni sami neprimerni ljudje? Ne. Morda bom poskusila še kdaj, in če bom spet imela negativno izkušnjo, bom banko zamenjala. Zakon omogoča prosto izbiro in tudi zamenjavo osebnega izbranega zdravnika. Morda je prav zdravnik, ki se zdi določenim skupinam nepristopen, izjemen na drugem polju, npr. v obravnavi starostnikov. Nihče ni popoln. Vsakdo si mora najti zdravnika, ki mu bo zaupal in se z njim dobro ujemal, saj v družinski medicini ne gre za enkratno zdravstveno storitev, ampak za longitudinalni odnos. V najboljšem primeru takorekoč za vse življenje.

J.K.M.

Za Glavco Iztok K

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “Ne zdravnik in ne pacient ne bi smela imeti zadržkov pred testiranjem na HIV”

  1. Anonimnež  pravi:

    Spoštovani, vsi govorite kako je problem testiranje a mislim, da to je najmanjši problem, večji problem je okolica v katerem se živi in kaka bo reakcija da ne pride do izgube prijateljev in da se informacija ne širi naokrog. Se vemo kako se okouži in kako se žiri in to je problem ker tisti laiki takoj pomislijo da je oseba gay ali na drogi a vemo da so bili okuženi tudi z krvnimi preparati in tisti so čisto po nedolžnem dobili in tukaj vidim večji problem kot pa testiranje. Kljub zravilom je teško dobiti osebo ko bi sprejela da je oseba okužena in tukaj se začenja zapiranje samegavase, a lahko kdo pove od srokovnjakov kaj več o temu kar sem omenil, hvala in lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !