Trans osebe in okolica: Sound of an Angel

Ura je že davno odbila dve zjutraj. Ob odprtem oknu in prižganih svečkah ter glasbo Sound of Angel (Beautiful violin music), ki vsebuje enega mojih najljubših inštrumentov sem se odločila po dolgih letih nadaljevati tam kjer sem končala.

Pisalo se je leto 2012. Ko bi me kdo pogledal takrat in danes po zunanjosti bi rekel/a, da se ni nič spremenilo a saj veste zunanjost ne pomeni vse ogromno se skriva tudi znotraj. Štiri leta kasneje gledam na svojo pot na katero se odpravljam že vrsto let popolnoma drugače.

Sprememba spola ni neka vsakdanja zadeva, ki se jo lahko vsak trenutek znebiš. Obstajajo nekatere osebe, ki grejo z glavo skozi zid in druge, ki raje prej večkrat preverimo ali je to res to in v zadnji se tudi sama najbolje prepoznam.

Res je, da je od konca srednje šole minilo že več kot 6 let, ko sem pričela s postopkom spremembe spola. Glede na to, da nisem oseba, ki bi bila nagnjena iti z glavo skozi zid si raje vzamem za premislek leto dve ali tri več in se nato odločim v katero smer bom nadaljevala. Pred leti sem že naredila različne teste pri psihiatru ter na endokrinologiji a sem zaradi malenkostnega zavlačevanja (premisleka o svoji potezi) morala ponovno obiskati psihiatra/injo, ki pa sem po določenem številu obiskov le dobila zeleno luč za nadaljevanje a sama v sebi še vedno nisem bila prepričana ali je to res pot katero si želim živeti v življenju. Po novih letih sem se odločila ponovno obiskati psihiatrinjo in nadaljevati s postopkom. Ob pisanju maila svoji psihiatrinji sem imela v glavi, da so pred mano spet dolgi obiski in »pregovarjanja« ali ej to res to ali ne a ko sem prišla tja in opravila je bila zgodba popolnoma drugačna. Sedaj ponosno sporočam, da bom v teh dneh poslala pošto na endokrinologijo, s katero bi v roku pol leta do leta dobila hormonsko terapijo.

Kot sem že zgoraj napisala ni vse v zunanjosti niti ne v postopku ampak v notranjosti. Vsaka od trans oseb tak postopek drugače doživlja sama sem se do sedaj izjemno mučila zaradi dogodka, ki se mi je zgodil v srednji šoli, ki me je takrat izjemno prestrašil a danes z zrelejšimi leti gledano dodal veliko energije in moči, da si želim to narediti.

Zgodilo se je nekega večera v predelu Ljubljane, ko sem prihajala domov in sem se iz radovednosti za enim od grmov preoblekla v punco ter kot dekle nadaljevala pot proti domu. To je bila moja prva ženska izkušnja v zunanjem okolju, kjer nisem imela stika z družino. Bila sem povsem prestrašena, kako se bo okolica odzvala na mojo preobrazbo, ki pa je bila za prvič preveč očitna a ko sem bila tako mlada se tega nekako nisem zavedala. Prišel je trenutek, ko je bilo treba iti čez bolj prometno cesto in mimo katere od oseb ter izbrati pot, ki je popolnoma razsvetljena ali tista, ki ni ravno vsakemu na očem in je nekoliko krajša. Seveda je bilo kaj hitro jasno, da bom izbrala nekoliko manj opazno pot, ki pa se je izkazala za napačno, ko me je opazila skupina fantov takrat starejših od 4-7 let od mene. Kljub temu, da sem popolnoma prestrašena stekla proti domu so me kar hitro ujeli, ko pa še nisem imela izkušenj z nošenjem petk.
Mlada trans punca, prvič oblečena v punco obdana s skupino fantov kar nekaj let starejših ni prijetno, ko pričnejo priletavati različne zbadljivke. Če sem peder, zakaj sem v krilu, lej k je oblečen v punco, itd… itd… to so bila samo tri izmed nekaj zbadljivk, ki sem jih slišala in v tistem trenutku sem bila popolnoma vsa iz sebe takrat so me tudi fotografirali in rekli, da me bodo dali na YouTube.
Prišel je trenutek, ko se je en od teh fantov zdrznil in me potegnil na samo ter odmaknil ostale in me mirno povprašal zakaj sem oblečena v punco v nadaljevanju pa kot se še predobro spomnim mi je omenil, da to ni normalno kar delam in rekel naj grem domov. Takrat sem vsa iz sebe in izjemno prestrašena odtekla proti domu, ki pa tega seveda nobenemu nisem zaupala, ker še niso vedeli, da imam ženska oblačila.

Trenutek s skupino mi je v notranjosti pustil izjemno močen pečat, ki se ga bom še dolgo spominjala a do trenutka, ko lahko na ulico sama stopim brez, da bi gledala kaj bodo drugi na to rekli je preteklo kar nekaj let in poguma. Kar nekaj časa je minevalo, ko sem šla s kolegicami na krajši sprehod v večernih urah a še vedno vsa pod vtisom tega sem se bala odziva vsake osebe. Nasveti punco , da naj se ne sekiram kaj bodo drugi na to rekli je prišel več kot let prav, ko sem ga v določenih trenutkih le pričela upoštevati. Saj veste lažje je iti ven pod nekakšno »masko«kot pa vsem na očem razkrit. Moja maska: Očala, kapa s šiltom ter glasba v slušalkah so mi dali pomoč pred letom dni, da sem prvič sama odšla nekaj km na kolesu po dnevu proti centru Ljubljane. Sedaj, ko sem se na vse skupaj kar navadila in grem lahko v trgovino oblečena kot punca v krilu ali oblekci je veliko lažje vse skupaj a še vedno vse skupaj dojemam z rezervo, ki upam, da bom lahko nekoč popolnoma sproščeno zaživela kot punca s punco.

Kot se že ponavljam v zunanjosti ni vse marsikaj se skriva tudi znotraj osebe, kar oseba skriva in ne upa postaviti na plano, da bi ji drugi lahko pomagali in bi ji bilo lažje.

Obstajajo osebe, ki s takimi in drugačnimi slabimi izkušnjami niso imele nikoli izkušnje ampak so bile obdane samo s pozitivno energijo kar sama definitivno privoščim popolnoma vsaki osebi, ki se na tak ali drugačen način ali je v sklopu LGBTQ skupine ali je strejt spopada z različnimi slabimi izkušnjami, da bi bile obdane s čim večjo pozitivno energijo pozitivnih oseb, ki nam želijo pomagati in stati ob strani.

To so razlogi, da štiri ali več let še vedno ne izgledam, kot punca a upam, da se bo to kmalu spremenilo.

Za konec želim dodati še to, da čas vedno pokaže svojo pot le pustite mu nekaj »časa«.

Upam, da se kmalu vrnem z novo dogodivščino v sklopu Trans osebe in okolica.

Lep pozdrav,

Tina

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !