Predigra lahko predstavlja že določen riziko. Saj se tekočine, ki ob njej pridejo ob vhod zadnjika, lahko kasneje prenesejo tudi v notranjost.

Vzemita si čas. Prisluhnite pasivnemu partnerju. Tistemu torej, ki bo v svoj zadnjik in danko sprejel penis, dildo ali prst. Obvezna je uporaba kondoma ali rokavice. Začnita počasi in na način ter v položaju, ki je obema všeč ali vznemirljiv. Sprostita se. Boleti ne sme nikogar! Če je fuk, analni seks pregrob, se lahko zgodi katastrofa.

Preventivni pregled zadnjika in danke je priporočljiv za vse, ki prakticirate receptivne analne spolne odnose, saj zdravniki spolno prenosljiva obolenja odkrijejo prej in jih zato lažje in hitreje pozdravijo.

Kakšne so vaše izkušnje? Ali sploh prakticirate analne spolne odnose? V njih uživate? Imate že ob sami besedi “fuk” pomisleke?

Od doc. dr. Boštjana Mlakarja preplonkal in priredil Iztok K

Da se samemu sebi zdi nekako čuden, in sicer pravi, da se tako spolno nekoga prav hitro naveliča. Večina se mu zdi zanimivih, dokler prvič ne seksa z njimi. Zato se nekako trudi, da bi bila ta doba čim dalja, kar seveda tistemu na nasprotni strani ni ravno najbolj všeč.

In tudi ko sva brskala po njegovih razmerjih, sva ugotovila, da mu je nekdo resnično všeč, dokler ga ne pozna v vse spolne podrobnosti. Prvi rajc se mu zdi, ko si zamišlja kakšnega ima, kako bi bilo z njim, kaj vse bi počela.

In ko pride do tega, seveda ni noben problem. Ampak, pravi, da se s časom začne nekako ohlajati.

Pa sem ga vprašal, če je morda le razmišljal o raznih popestritvah takšnega spolnega odnosa, in mi je odgovoril, da mu v bistvu niti ni do tega. Enostavno se človeka, če grobo rečem, naveliča.

Nove poze, razni dodatki, igre, kar koli že, nič mu ne pomaga. Ko je bil parkrat z nekom, se mu enostavno več ne zdi zanimiv. Vznemirljiv, kar koli že. In takrat gre v iskanje nekoga novega in seveda nekomu drugemu zlomi srce.

In ravno sedaj je spet v neki takšni dobi. S sedanjim ravno zaradi tega misli ponovno končati. Mu povedati, da je konec.

In sem ga spraševal, kaj je vsem tem svojim bivšim pravzaprav povedal. Da ga več ne privlačijo, da v njih vidi le še prijatelja?

Nekega točnega odgovora mi ravno ni mogel dati, kot ravno to, da se jih je nekako naveličal. Lahko bi rekli, da ga enostavno seksualno več ne privlačijo. Kot osebe se mu enostavno zdijo čisto fajn, ampak pri seksu, tu se mu pa vse neha, ker ga nekako več ne privlačijo.

In priznam, res je to težko nekomu povedati. Da si se par mesecev »palil« nanj, sedaj pa …

Pa niti nima nekoga novega, tudi nikoli ni varal, ko je bil tako z nekom. Ko je samski, prizna, takrat si spusti dušo. Ima oglase, se javlja na njih, išče in dobi. In to mu je dovolj.

Ko pa je z nekom skupaj, takrat prizna, da ne gleda za drugimi. Samo kaj, ko se ga prilično hitro naveliča.

Saj vemo, da takšne zveze ni možno furati, če se je nekdo nekoga naveličal. Je le neko stagniranje, capljanje na mestu, kar nikomur ne koristi.

Tako da sem mu rekel, da je res bolje, da tako prekine. Samo, kaj mu pravi srce, če mu prisluhne. Partnerja ima rad, to prizna, in to tudi čutim. Vendar, tu se neha.

Nikoli nisem povezoval ljubezni le s seksom, vendar, kar priznajmo, nekaj ga mora biti.

Ja, začutil sem njegov pravi strah. Strah ga je, da tako ne bo nikoli spoznal za nek daljši čas tistega pravega, tistega, ki …

In mislim, da ga res strah le tega. Da bo imel veliko kratkih zvez …

In pod črto …

Nič.

Iztok M.

Poletno počitniško delo. Lahko bi delal v narodnem parku. Animator za skupine. Lahko bi kmetu gor v dolini pomagal kositi travo. Švical bi in se potil. Preoblekel bi si majico in šel pod tuš. Lahko pa bi delal v ročni avtopralnici. Šamponiral, sesal in poliral. In ti?

Matej G

Jaz sem zelo topel dečko. Pedrček. Ambrož, drama queen sem! Pedruljica. To je ljubezensko pismo. Markich, priden sem. Res! Ni tako, kot se bere. V resnici je lepše! Ljubezensko pismo za dva fanta. Rad ju imam. Canadian, to je za moji dve osebici. Iztok, res sem nor!

… I play it off, but I’m dreaming of you … My world crumbles when you are not here … Boy, I need your touch. Your love, kisses and such … My world crumbles when you are not near … Macy, dej gor plato, prosim.

… All that I am, All that I ever was, Is here in your perfect eyes, They’re all I can see. If I lay here, If I just lay here, Would you lie with me, And just forget the world? … Snow Patrol - Chasing Cars

Obema tipčkoma bingljajo nogce dol s postelje. Prstki na mrzlih ploščicah. Jajčki in lulčka v gatkah. Dva suhca. Brez kocinic. Oba popka lepo zavezana. Iskriva, nagajiva. Ližeta sladoled. Kakav, vanilija in pistacija, jogurt z marelico. Rad vaju imam. Lubčka na odprtinici skozi kateri lulata.

Gaber

Listam, listam, gledam lepe slikice lepih dečkov … ko mojo pozornost pritegne članek z naslovom »Raw Deal«, v katerem se avtor Tim Teeman sprašuje, zakaj po letih propagande varnega seksa snemamo, gledamo in kupujemo bareback pornografijo. Pa poglejmo, kaj piše.

»Craig (ni njegovo pravo ime) razmišlja o tistem trenutku ‘znova in znova’ ter si obupano želi, ‘da tega le ne bi bil naredil.’ Zdaj je doma in kljub podpori družine se mu zdi, da je njegovo življenje končano. Imel je samomorilne misli. Ideja seksa s komerkoli mu je tuja. Ne more delati, nikoli več se ne vidi srečnega. ‘Počutim se bolnega in osramočenega. Česa se sploh še lahko veselim?’ pravi. Do lanskega avgusta je bil Craig igralec v bareback pornografskih filmih, kjer seksajo nezaščiteno. Skoraj vedno je bil aktiven. Vendar je nato dvakrat igral pasivno vlogo. V enem od scenarijev, šlo je za trojček, je drugim igralcem prišlo na njega. V drugem, za film, ki je bil kasneje umaknjen iz prodaje, pa je bil pasiven z igralcem, za katerega zdaj ve, da je HIV pozitiven. Temu je prišlo v okolico anusa, nato pa je penis vstavil nazaj. Čez čas je bil Craig pozitiven na testu za HIV. Prepričan je, da ga je okužil prav ta igralec … Craig je eden od treh igralcev, ki so se okužili med tako imenovanim ‘French shoot-om’, poimenovanem po francoskem podeželju, kjer so snemali.«

Hmm … Sem se vedno spraševal, kakšne ukrepe izvajajo producenti bareback pornografije, da se igralci ne okužijo. Očitno sem se motil. Igralci se okužijo. Čeprav je običajna praksa (baje, glede na članek), da morajo igralci prinesti na snemanje negativen izvid, ki ni starejši od enega meseca. Vendar nekateri podatki govorijo, da lahko HIV prenesemo že 4 dni po okužbi. V vsakem primeru pa obdobje okna, za katerega nedvomno vsi veste, kaj je, onemogoča popolnoma zanesljive rezultate testov.

Seveda je producent ‘french shoot-a’ takoj obtožil Craiga, da se je okužil v prostem času, ko naj bi nezaščiteno seksal z drugimi igralci tega filma … hmm … halo? Se samo meni zdi to rahlo imbecilno? V isti sapi pa je taisti producent tudi rekel, da dokler ne bodo bareback igralci 100% varni, ne bo posnel nobenega bareback filma več (»no way on fucking earth«). Hja … sej veste, tisto s točo in zvonjenjem.

Statistiko seveda poznamo. Tudi slovensko. Vsako leto toliko in toliko na novo okuženih, od tega toliko in toliko MSM (moških, ki imajo spolne odnose z moškimi). MSM predstavljajo rizično skupino in bla bla bla. Vsako leto, ko se november prevesi v december, čivkajo o tem vsi vrabci … no, tisti ki se niso odselili v južne kraje … kaj so vrabci ptice selivke? Hm … no, kakorkoli že.

Pustimo zdaj, kako se je okužil Craig, kdaj in s kom in vse to. Sporočilo, ki naj bi velo iz tega prispevka, je: Kakšno sporočilnost imajo bareback filmi? Kakšne posledice za ljudi? Saj vemo, kako je tudi najbolj osveščenim in previdnim včasih lahko »pozabiti« na kondom. Kaj pa, ko ti pornografija servira bareback kot nekaj posebej privlačnega? Kot nekaj posebnega? Kaj, ko negativno promovira uporabo kondoma? Kaj, ko lahko spet razpravljamo o toči in zvonovih?

Ali bi bilo treba bareback pornografijo prepovedati? Prenehati prodajati? In posledično seveda prenehati snemati? Seveda se kot običajno vse konča pri denarju in bareback je »good money«. Nekaj verig prodajaln, ki prodajajo gejevsko pornografijo (ne, seveda, da ne v Sloveniji), je skoraj propadlo, ko so poskusili opustiti bareback program, ki lahko predstavlja tudi tretjino vsega prometa z DVD-ji. Seks se je vedno prodajal, o tem ni debate, vprašajte Madonno. Ampak, kaj pa, če prinaša s sabo napačno, celo potencialno škodljivo sporočilnost?

Ali naj začnemo, tako kot recimo Prowler, na bareback DVD-je lepiti nalepke, podobno kot na škatlice cigaret? »Warning! Contains Bareback Sex. This movie depicts consensual ‘bareback’ (condom-less) sex between informed adults. The producer and distributor present this movie only as a fantasy and not as an alternative to safe sex. Condoms should be used at all times to prevent the spread of HIV or other STDs (sexually transmitted diseases).« Ljudje še vedno kadijo. In podjetja še vedno delajo cigarete. In v ozadju je ogromno denarja. V pomanjkanju zakonodaje, ki bi prepovedala bareback, pravila pač postavlja trg. In kupci zahtevajo bareback.

»Steve Brewer iz Freshwave, ki producirajo pornografske filme, v katerih vsi igralci uporabljajo kondome (…) je šokiran nad dejstvom, da je pred tremi leti vedel za štiri porno igralce, ki so bili HIV pozitivni, zdaj pa ve že za 55 (kar seveda pomeni, da je nov škandal z okužbami precej možen).« In kar je že rahlo srhljivo: »Brewer pravi: Če se pogovarjaš z njimi, je njihovo mnenje: ‘Oh, HIV, it’s curable, isn’t it? You just need to take one pill a day for it.’« Creepy … Mogoče, kot je omenjeno tudi v prispevku, je temu tako zato, ker je zdravljenje okužbe s HIV uspešnejše, ljudje ne umirajo zaradi AIDS-a več tako, kot so, in zato jemljemo HIV kot preračunano tveganje pri seksu, tako kot preračunano tvegamo, kadar kadimo in pijemo. O tem je že bilo debate. Čeprav okužba s HIV-om postaja vedno bolj podobna kronični bolezni, je še vedno to bolezen, ki se konča brez izjeme s smrtjo, zdravila, ki ta konec oddaljujejo, pa imajo številne stranske učinke. Želimo to tvegati?

Ali torej bareback uničuje dolgoletni trud na področju varne in zdrave spolnosti? Ali se zaradi barebacka in ob barebacku obnašamo bolj tvegano? Lažno bi bilo misliti, da lahko bareback obtožimo za vse zlo na tem svetu. Vsekakor je treba o varnem seksu govoriti. In govoriti o seksu na sploh, saj z detabuizacijo teme največ naredimo v smer dobre obveščenosti o spolno prenosljivih okužbah in ustrezni zaščiti. To pa tudi počnemo tu na Glavci, mar ne?

Mnenja prosim!

Še vedno vaš, Markich

Citati so iz članka Raw Deal avtorja Tima Teemana, Gay Times, št. 356, maj 2008

Poleg glavne teme »Seks je sveta vladar« boste v šesti številki Narobe (Revije, kjer je vse prav) lahko še prebrali: 

* Intervju z ustanovitelji Legebitre Mihom, Jasno, Tadejem in Nino ob desetletnici Legebitre; 

* Reportažo s tabora istospolnih družin na Ptuju in prikaz drugačnih pravljic – tistih, v katerih nastopajo princi, ki se zaljubljajo v prince, in princeske, ki se poročijo s princeskami; 

* Med knjižnimi novostmi predstavljamo novo pesniško zbirko Braneta Mozetiča, ob izidu dveh novih pesniških zbirk smo se pogovarjali s Cirilom Berglesom, razpravljali pa smo tudi z ameriškim republikanskim gejem Andrewom Sullivanom, avtorjem sporne knjige »Domala normalen: Argument o homoseksualnosti«, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu; 

* Ne spreglejte tudi reportaže z druge evropske trans konference v Berlinu, intervju s transseksualnim profesorjem Stephenom Whittlerjem in pogovor s Timothyjem Kennedyjem iz njujorške Queer Justice League; 

* Nov Narobe prinaša tudi veliko reportažo z avstralskega Mardi Grasa in foto-reportažo z ljubljanske Parade ponosa; 

* Tokratna številka Narobe ima prilogo »Povej naprej!« o homofobičnem nasilju in kršenju človekovih pravic LGBT oseb; 

Revija Narobe bo od ponedeljka, 30. junija, brezplačno dosegljiva na običajnih mestih. Seznam mest je na spletni strani revije Narobe, kjer si revijo lahko ogledate tudi v pdf in spletni različici. Premierno jo bomo delili v soboto, 28. junija, na roza zabavi v K4.

Roman Kuhar (Narobe), Iztok K (Glavca)

Pa vendar me je presenetilo to, da si on vedno želi le starejše. Starejši kot je, bolj mu všeč. In tako je skupaj z nekom, ki je skoraj dvakrat in še malo za dodatek starejši od njega.

In ravno to me je prisililo k razmišljanju. So leta res pomembna? Če se dva najdeta, verjetno ne. Če razmišljam o svojih razmerjih, tako z ženskami kot moškimi, potem vidim, da sem vedno iskal nekoga svojih let. Tudi ko sem se kdaj srečal s kom starejšim, mi to nekako ni potegnilo. Čeprav priznam, da je lahko razmerje z nekom takšnim, konec koncev, prav prijetno. Pač verjetno res odvisno od tega, kaj iščeš. Če si nekdo želi nežnosti, prizna, jih bo doživel ravno z nekom starejšim. Pa še na kakšno bolj resno zvezo lahko lahko računa.

Vendar sem, glede na pripovedovanje tega mladeniča, le moral razmišljati, kaj je tisto, kar nekoga privlači, da je z nekom starejšim. Je to res rajc neke posebne vrste? On mi je pač zatrdil, da je z njim prav zadovoljen. Da še z nikomer od svojih vrstnikov ni uspel doživeti toliko kot z njim. Vem, zagotovo se ne predaja za denar, vendar je deležen raznih daril. Takšnih in drugačnih. Ko sem ga tako poslušal, sem dobil občutek, da ga razvaja. In verjamem, to pri svojih vrstnikih res ni doživel.

In lahko takšen občutek odtehta ljubezen? Ne trdim, da med njima ni ljubezni, vendar … Saj poznamo tiste zgodbe, zakaj je nekdo mlajši s starejšim. In vem, da pri njem tega zagotovo ni. To enostavno čutim. Vendar tudi, ko sem njega vprašal, kaj ga je pripeljalo do tega, mi ni znal točno povedati.

Predvidevam, da predvsem osebnost. Da ga je pač začutil in sta se uspela zbližati. Morda sem včasih res preveč ocenjeval le po sebi.

Zase namreč vem, da bi bil težko z nekom starejšim. Morda se do sedaj res nisem resnično zaljubil v neko starejšo osebo, vendar …

Torej le mora biti ljubezen ali kaj? Priznam, so nekateri, ki imajo poleg še vse kaj drugega kot ljubezen in da nekaterim bogastvo pomeni več kot oseba. Pa vendar, le kako ti lahko nek starejši človek vrača ljubezen? Z malenkostmi in nežnostmi, in seveda tudi seksom, da ne bo kdo užaljen.

Res verjamem, da je nekdo lahko z očitno starejšim od sebe. Priznam, tudi meni kdaj kakšen takšen pade v oči in bi si konec koncev uspel kaj predstavljati z njim. In če gledam tako naprej, mora vseeno biti nekaj obojestranskega, kajne? A imata lahko isti glasbeni okus? Mladi bi žural, starejši pa … In še bi lahko našteval.

In le tako lahko nastane neko razmerje. Če dva enostavno čutita nekaj skupnega.

Iztok M.

Od tam smo jo mahnili na travnato, z rožicami posuto Hajnževo sedlo in pokukali proti Avstriji, zatem pa smo zagrizli v strmo, precej krušljivo severno steno Velikega Vrha. V pomoč v steni nam je bil kakšen klin in jeklenica. 

Na Velikem vrhu se nam je proti vzhodu odprl krasen razgled na cel greben Košute in njene vrhove: Kladivo, Košutnikov turn, Tolsto košuto. Imeli smo premalo časa, da bi šli po dolgi lepi grebenski poti in smo zato sestopili po običajni, lahki kratki južni poti do doma na Kofcah in se tam pošteno najedli. Imajo dobro hrano. 

Na planini ob domu je bilo pisano vzdušje: krave so leno poležavale in prežvekovale, žrebci pa so/smo se malo podili naokoli in se veselili življenja. V zgodnje popoldanski vročini smo sestopili proti Podljubelju.

Ikarus

Matej G

Pozabil sem že, kako izgleda gol moški. Spet pa njen ploski trebušček, črtica do črtice. Joškice in ritka. Vsako jutro sem pod tušem drkal in šprical in telo je vriskalo od veselja. In od mrzle vode. Cimra ni. Motorista ni. Skvoš badija ni. Najboljšega prijatelja ni. Mulca ni. Žiga ni. Cimrova punca je in šefica z bisernimi uhani tudi. In perfekcionistična francoska pička spet je. In njena roka v mojih hlačah tudi. In njeni ustnici na mojih. In za hip spet njeno golo telo. In res ne vem, zakaj mi je vstal. Njeno sproščeno veselje ob pogledu name. Ker jaz pa kopalk nisem imel.

Žiga je žemljo pomakal v jajčni rumenjak. Ritka na hladnem lesenem stolu. Bil je le v majici. ”A mi spečeš jajčka?”je rekel, ko sem z njegovega golega teleščka počasi vlekel rjuho. Hihital se je. Ni se zares upiral. Jutranji hlad mu je napel bradavički. Zvil se je in lulčka pokril z roko. Zato sem ga požgečkal. Da je odmaknil roko. Rad ga imam zjutraj. Skoraj legel sem nanj. Svoji nogi je sklenil na mojem hrbtu. Na glavici sem začutil tisti del njegove ritke, ki je že vroč. Nežno sem zdrknil vanj. Njegove mišice so objele mojega tiča. Dvignil je glavo in hlastnil za mojimi usti. Tako si je želel, da me je ugriznil. In včasih sem ga porinil globoko, da je zaječal. A ust ni odmaknil. Ko je maček prišel skozi priprta vrata, sva bila še vedno objeta. “Še ti jej,”je za kuhinjsko mizo mlaskal Žiga. In sem si ga vzel še enkrat.

Gaber

Jutri se poljubite pred parlamentom in tako izrazite svojo ljubezen. Začetek 8. Parade Ponosa (Ljubljana Pride)  je v soboto, 21. junija, ob 17.30 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ob okoli 19 uri se bo povorka vrnila na trg in začel se bo program: stand up comedy z Martino Ipša, drag kingom Goranom in trans divo Salome. Častni govornik bo župan Zoran Janković. Sledi Mavrična zabava na Metelkovi in Roza zabava v K4. Celoten program in še več informacij pa na ljubljanapride.org.

Že v petek, 20. junija, je v Centru Europa v Ljubljani posvet EU in LGBT pravice. V nedeljo, 22. junija, pa vas Out in Slovenija vabi na že tudi tradicionalni turnir v bovlingu. A letos je poudarek predvsem na zabavi in druženju. Podrobnosti in prijave Ljubljana GLBT Bowling Tournament.

[Vse fotke so s Parade 2006]

Iztok K

Pa vendar, se mi je porodilo vprašanje, ki se mi je v bistvu že večkrat. Ali je za nekoga veza res takrat, ko živi skupaj? Ali dva, ki se tako videvata vsakodnevno, pa nimata neke zveze? Mora biti zveza vedno povezana s skupno hišo, skupnim stanovanjem, skupnim avtom?

To sem vprašal tudi njo in mi je povedala, da je za njo zveza ravno to. Z nekom živeti skupaj, je ona to poimenovala. Dejansko živeti skupaj. Ne se le vsakodnevno dobivati, prenočiti in potem se morda srečati naslednji dan. Pa partnerica v njej ni videla le seksualni objekt. Ko je bila pri njej ji je pomagala pri raznih opravilih, preživeli z njo čas tudi drugače, ne le v skupnem predajanju. Pa vendar, vračala se je v svoje stanovanje.

Prijateljica je tako počasi začela dvomiti v njeno ljubezen, pa četudi sem ji poskušal pojasniti, da jo morda čisto razumem. Njeno prijateljico namreč. So pač ljudje, ki se nočejo nekako tako popolnoma zavezati. Ki potrebujejo nek svoj prostor, svoj zrak, kot mi po navadi rečejo. Konec koncev, včasih imam občutek, da ga potrebujem tudi jaz, če sem v neki vezi, zato jih razumem.

Koliko imamo primerov pri heteroseksualnih, ki morda le živijo skupaj, nočejo pa se poročiti. To kar je za njih poroka, je morda za niju, ravno to, da živita skupaj. Pač partnerica tega noče, noče se vezati, noče, sem na koncu rekel, nekih obveznosti, ki jih, in to vemo, zveza nosi s seboj.

Saj ko si samo tako skupaj, brez tistih vsakodnevnih stvari, brez tistih trenutkov, ko pač je nekdo tečen, potem je vse skupaj morda lepše. Če si slabe volje si doma, ko si dobre volje, sta skupaj. Morda je to res bežanje pred problemi,vendar … Nekaterim je tako lažje. Pa še to ne pomeni, da partnerici ni do nje in da je ne ljubi. Jo ljubi, kot včasih rečem, na nek svoj način.

Če bi iskala seks, ga bi povsod naokrog, in ne bili tako stalno skupaj, vsaj tako sem jih poskušal predstaviti svoje razmišljanje. Je pa res, in pred tem nisem hotel bežati, težko, ker pač imata nek različen pogled. Vendar, neka rešitev bi se zagotovo lahko našla, vendar, vsaka bi morala malo popustiti, in bi se lahko približale v svojih pogledih.

Pred meseci mi je prijatelj tožil, ker se je partner bolj predajal delu kot njemu. Doma urejal službene zadeve, pisal in vse ostalo. Počutil se je zapostavljenega, vendar, partner mu je rekel, da mu je služba zelo pomembna, po tihem, da mu je morda še bolj pomembna kot neka zveza. Vendar, če je hotel, da bosta še naprej skupaj, sta se pogodila. So bili dnevi, v tednu, ko je moral enostavno postaviti službo na drugi tir. Od začetka je bilo težko, nato je šlo in njima gre še danes.

Vsi vemo, da veza v osnovi in največkrat nastane iz prijateljstva. To prijateljstvo se lahko poglobi, začini s seksom in vsem ostalim, vendar …. Današnji trend gre res nekako tako, da so prijateljstva, takšna globoka, zelo pogosta.

In morda je to hotela tudi njena partnerica, takšno globoko prijateljstvo, ki seveda nima takšnih obvez, kot jih ima neka zveza.

Se predati je za nekatere res težko. Imajo neko svoje življenje, svoje delo, svoje obveznosti, in vedo, da če bodo v zvezi, se bodo morali čemu tudi odreči. In na koncu sva spoznala, da je morda to problem. Da se partnerica boji, da se bo morala večini svojega življenja in hobija odreči. Res je, da ji prijateljica ni dajala takšnih znakov, vendar …. Če se ne pogovarjata o tem na takšen način, da bi tudi to razrešili, potem je človek v nekem takšnem svojem prepričanju.

In če zadeve niso razčiščene, jasne, potem ne gre. To vemo vsi.

Iztok M

Prešernov trg v Ljubljani, sobota, 21. junija, ob 17.30: PARADA PONOSA 2008 (Gay Pride Parade). Tudi LGBTQ osebe čutimo Slovenijo. ČUTIMO diskriminacijo, homofobijo, nasilje, bifobijo, transfobijo in neenakost ter iz tega izhajajoči strah in molk. We feel! Vse o paradi, zabavi in spremljevalnih prireditvah na ljubljanapride.org. Čas je, da jih pošljemo v vesolje. V črno luknjo!

Andrej H, Iztok K (foto raketoplana: Nasa)

Fuk je kot vožnja s kolesom. Rit si zapomni. Tip me je objel. Jasno, zeblo me je. Streha nad Ljubljano. Zabava. Kadil sem in ga gledal. Vrtelo se mi je. Včasih se je obrnil proti meni. Me pogledal. Moj motorist. Obrvi, oči, nos, usta, brada. Gledal sem ga v mednožje. Vedel sem, da si me želi. Hotel sem bit pofukan. V glavi mi je šumelo. Ni se mi dalo noret. Jaz sem si zapomnil samo to, da sem bil zvezan. Takrat. Zadnjič. Slabo mi je bilo. “Zebe me,” sem rekel motoristu. Mrzlo roko je dal na moje čelo:”Goriš.” Bruhal sem. Vsi so odšli. Drgetal sem. Slekel me je in oblekel v svojo pižamo. Stisnil me je k sebi. In sem spet bruhal. “A bova fukala kdaj drugič?” sem vprašal ves pokozlan. “Drugič,” je rekel nežno. Poklical je Žiga, da bom pri njem prespal. Bil sem pijan.

Fantek je bil priden. Mulc je bil priden. Žiga je bil priden. Kregali so se, kdo bo sedel pri meni. Ne zares. Peljal sem jih na indijančke. In mulc mi je pustil, da sem njegove svetle dolge lase umikal z obraza. Nežno. Fantek je ščebetal o prijateljčkih. In me spraševal. In Žiga je pod mizo nedolžno stegnil nogi, da sta bili med mojima. Meni pa je srce utripalo.

Gaber

Sestavine: 25 dag sladkorja, 2 vanilij sladkorja, 4 cela jajca, 20 dag moke, 1 pecilni prašek, 4 dag kakava, 1 dl olja, cca 1/2 kg marelic ali višenj, lahko so tudi vložene iz kozarca.

Z mikserjem mešaj sladkor, vanilij sladkor in cela jajca. Ko masa naraste, dodaj moko, pecilni prašek, kakav in olje in spet miksaj. Nastane gostotekoča zmes. Vlij jo v namaščen in pomokan pekač in po vrhu naloži marelice ali višnje. Daj v ogreto pečico in cca 1 uro peci na 160 stopinjah.

Ko se malo ohladi, potresi s sladkorjem v prahu. Zraven postrezi zeleni čaj ( ima antioksidante, deluje proti staranju, preverjeno! … ). Pa dober tek!

Ikarus

Slana ušesa. Mivka, sonce, valovi. Slečene mokre kopalke. Cokle. Odbojka s fanti. Srfanje. Senca, pivo, sladoled. Lubenice, fige, grozdje. Čoln. Poljubi, dotiki, sprehodi. Čevapčiči, špageti. Zvezde. In vsak dan ljubljenje. Greš z mano?

Matej G

Dokumentarni film Daddy and Papa je bil leta 2004 prikazan na ljubljanskem gejevskem in lezbičnem filmskem festivalu. Nikogar ne pusti ravnodušnega. Bržkone niti tiste geje in lezbijke, ki so veseli, da so to, kar so, tudi zaradi tega, da se jim nikoli v življenju ne bo potrebno ukvarjati z otroki. Film namreč ni solzavo glorificiranje družinskega življenja, pač pa je intimna naracija o gejih, ki postanejo očetje.

Johnny Symons, avtor filma, v prvem delu pogovora za Narobe pojasnjuje, kako je film nastal, v drugem pa govori o svoji družini. Skupaj s partnerjem Williamom sta namreč v času snemanja filma posvojila dva fanta: Zacharyja in Kenyona.

[William in Johnny s posvojencema Kenyonom (levo) in Zacharyjem (desno). Foto: Joe Symons]

Dokumentarec ste začeli snemati potem, ko vam je vaš prijatelj Kelly Wallace oznanil, da bo posvojil dva brata. V filmu pravite, da se vam je takrat zdelo, da je nor, ker se spušča v nekaj takega. Zakaj?

Takrat se mi je zdelo, da nase prevzema ogromno obveznost. Bil je samski in posvojil je dva otroka. Izhaja iz konservativne katoliške družine, ki ni zelo podporno sprejemala dejstva, da je gej. Zdelo se mi je, da ga tudi pri posvojitvi otrok družina ne bo podprla. Pa tudi njegovi prijatelji ne, saj je imel okrog sebe predvsem geje, ki živijo urbano, samostojno življenje in jih ne zanimajo odgovornosti, ki jih s seboj prinaša vzgoja otrok. Ampak kot filmarja me vedno potegnejo zgodbe tistih, ki gredo proti toku. 

Ko ste začeli snemati film, še niste vedeli, da bo ta dokumentarec govoril tudi o vas in o tem, kako s partnerjem posvojita otroka. Ali pa ste to takrat že načrtovali?

Ne, sploh ne. Kellyja sem zgolj vprašal, če ga lahko snemam in spremljam na tej poti. Drugi dve družini, ki sta prikazani v dokumentarcu, sem spoznal preko ljudi, ki so zvedeli, kaj počnem. 

Film ste končali leta 2002. Kakšne so bile reakcije občinstva?

Nisem pričakoval, da se bo film dotaknil toliko ljudi in v njih pravzaprav vzbudil željo po tem, da tudi sami postanejo starši. To drži predvsem za geje, pa tudi za druge. Zdi se, kot da film sporoča, kaj človek pridobi s tem, da vzgaja otroke. Negativnih reakcij je bilo veliko manj, kot sem pričakoval. Dobil sem nekaj pisem ljudi, ki so trdili, da je vse to bogokletno, da film žali Boga in podobno. Neko rejniško mamo je skrbelo, da so črnski otroci, ki jih posvojijo geji belci, iztrgani iz črnske skupnosti in da bodo odraščali brez črnske identitete. Po drugi strani pa se spomnim babice, ki je po filmu prišla do mene, odprla svojo torbico, iz nje vzela sliko in rekla: ‘Tole je moj sin, tole njegov partner, tole pa je njuna punčka, moja čudovita vnukinja.’ 

Kako ste v filmu uravnotežili dejstvo, da po eni strani prikazujete zelo kontraverzno tematiko, po drugi strani pa film ni samo informativen in zanimiv, pač pa je tudi tak, da ga gledalci takoj vzljubijo?

Posneli smo 100 ur materiala. Z redaktorico filma sva se strinjala, da bi bila najslabša stvar, ki jo lahko narediva, resnoben dokumentarec. Če bi film prikazoval, kako idealne so gejevske družine, ne bi bil uspešen. Zato sva ga hotela narediti »človeškega«. Ker film govori tudi o meni, sem ga lahko naredil na zelo intimen način in prikazal del svojega družinskega življenja. Čeprav se ob tem nisem počutil preveč lagodno, sem hkrati vedel, da bo film zaradi tega močnejši. 

Film je dolg slabo uro, posneli pa ste 100 ur materiala. Kaj ste izrezali?

Vsekakor smo izrezali vse tiste trenutke, ko se moj partner William obrne proti kameri, začne preklinjati in mi pravi, naj ugasnem kamero. (smeh) 

No, pravzaprav vas želim vprašati, če ste izrezali kakšne odlomke, za katere ste se bali, da bi lahko sporočali tisto, česar niste želeli povedati.

Film ni smel biti daljši kot 56 minut, če smo želeli, da ga bodo predvajali na televiziji. V dokumentarcu tako niso vključeni posnetki varuške, ki jo je najel Kelly. Varuška je bila namreč transseksualka in je spremenila spol prav v času, ko je skrbela za otroke. Zanimivo je bilo, kako je nekajkrat prišla v spor z otrokoma, ki sta jo najprej naslavljala kot žensko, potem pa se je pričakovalo, da jo bosta naslavljala kot moškega. To je bila stranska zgodba, ki pa je nismo vključili, ker bi lahko zameglila celotno sporočilo filma.

Ste imeli s prikazovanjem dokumentarca kakšne težave? Ga kje niso želeli predvajati?

Ja, bilo je nekaj takih primerov. Dokumentarec so prikazali v okviru oddaje Independent Lands na nacionalni televiziji, ampak nekaj javnih televizij po Ameriki se je odločilo, da tega dela oddaje ne bodo predvajale. A dokumentarec ni naletel na toliko odpora kot nekatere druge gejevske teme. Film je bil prikazan na več kot sto filmskih festivalih, v nekaj več kot desetih državah. Pogosto ga prikazujejo tudi dijakom in študentom. Mislim, da je vplival tudi na nekatere sodnike in socialne delavce, ki so spoznali, da ni nič narobe, če geji in lezbijke posvojijo otroke. V nekaterih državah v Ameriki so aktivisti uporabili ta film, da so lažje bili svoj boj proti prepovedim gejevskih posvojitev. Film je uporaben, ker je na nek način lahkoten, zabaven in čustven. 

Slovenska raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk je pokazala, da določen del posameznikov idejo o otrocih potiska ob stran kot nekaj, kar je nerealno in do česar kot geji in lezbijke pravzaprav niso upravičeni. Ste se tudi vi spopadali s temi občutji?

Verjetno so nas vse geje in lezbijke na nek način strenirali, da verjamemo, da se od nas ne pričakuje, da bomo imeli otroke. Že res, da je to logistično lahko naporna naloga, ampak tudi psihološko gledano smo si ustvarili vrsto negativnih podob o sebi. Verjamemo, da starševstvo pripada drugim ljudem, da nimamo tega, kar je za starševstvo potrebno. Verjamemo, da je naša skupnost za otroke lahko celo nevarna. Mislim, da moramo iti preko tega. Tu, v Ameriki, opažam, da se vse več ljudem – še posebej po ogledu dokumentarca – prižge nekakšna lučka v smislu: ‘Hm, pa saj to bi lahko naredil tudi jaz. To torej je legalno.’ Odprejo se vrata, za katera so prej mislili, da so zanje zaprta. Vidijo, da lahko naredijo nekaj dobrega, še posebej za otroka, ki sicer ne bi imel doma. Bojim pa se, da nekateri preprosto zgrabijo to možnost, ne da bi se zavedali, kako naporno je vse to in kako otrok spremeni tvoje življenje. Poznam gejevske pare, ki jih je ta ideja navdušila, potem pa so se čez par let ločili, ker preprosto niso bili pripravljeni na to. 

Kako sta se vidva pripravljala na starševstvo? V filmu pravite, da je bil vaš partner tisti, ki si je to želel, sami pa ste se sprva nekako upirali tej ideji.

Mislim, da gre za razlike v osebnosti. William se hitro odloči in trdno stoji za svojimi odločitvami, jaz pa potrebujem več časa za premislek. Ampak najbolj me je begalo to, da se podajava v nekaj neznanega. Strah me je bilo, da bi šlo kaj narobe, da bo otrok imel določene težave, ki jim ne bova kos. Strah me je bilo, da bi vse to botrovalo sporom v zvezi, na primer glede vrednotnih usmeritev pri vzgoji otroka, glede dogovorov, kako vzgajati otroka in podobno … 

Te kakšna knjiga lahko tega nauči?

(smeh) Mislim, da ti kakšna knjiga lahko pomaga pri tem, da svojega partnerja in sebe vprašaš prava vprašanja. Z Williamom sicer nisva drug drugega intervjuvala o tem, kakšne vrednote imava glede prehranjevanja ali pa glede varnosti, glede izobraževanja, koliko časa preživeti z otrokom in podobno. Ampak vse to so vprašanja, s katerimi se zdaj vsak dan srečujeva. K sreči se je izkazalo, da imava pri večini teh stvari podobne poglede. Si pa lahko predstavljam, da si kakšen par pravočasno ne zastavi teh vprašanj, in ko je otrok v hiši in zmoti njuno vsakdanjo rutino, ne znata ali ne zmoreta razpravljati o teh stvareh. 

Ampak to velja za vse družine, ne samo gejevske.

Res je, ampak hetero družine dobijo bistveno več okrepitev s strani družbe. Potrditev dobijo od družine, od svojih sorodnikov … pa tudi ko so v javnosti, na tržnici, ljudje okrog njih potrjujejo to družino s tem, da se jim nasmehnejo, rečejo ‘o, vaš otrok vam je pa zelo podoben …’ in podobno. Stvari so drugačne, če se v javnosti znajde družina, kjer otrok ne zgleda tako kot starša, kjer ni ženske, ki igra nekakšno primarno starševsko vlogo in podobno. Včasih se soočaš s stigmo, včasih pa gre zgolj za radovednosti drugih ljudi … in tudi to je lahko moreče. 

Ideja za vaš naslednji projekt je torej na dlani: napišite priročnik za gejevske starše!

(smeh) A veste, da sva o tem res govorila. Ampak knjigo bo napisal William. Pravzaprav je že napisal nekaj poglavij. Res je, da ne obstaja dobra knjiga za gejevske starše. 

Z biološko materjo nimate stikov?

Ne. Smo pa še vedno v stikih z Zachovo rejniško mamo Doro Dean. Ona je vsekakor del družine in del življenja obeh otrok. Mislim, da je tako za otroka kot tudi za naju dobro, da je še vedno blizu. 

Dora Dean je, kot pravite v dokumentarcu, krščanska fundamentalistka, ki seveda ni bila navdušena nad idejo, da njenega rejenca posvojita dva očeta. Ampak pozneje je spremenila svoje mišljenje. Kako vas je ta izkušnja z rejniško mamo spremenila?

Na začetku se mi je zdelo, da nas kot fundamentalistka ne bo nikoli razumela. Ta izkušnja me je naučila isto, kot verjetno tudi njo: da smo ljudje ljudje. Ona je imela vnaprej izgrajeno podobo, kdo so geji, jaz pa, kakšni so krščanski fundamentalisti. Na koncu sva se oba spremenila. Seveda so nekatere njene vrednote še vedno drugačne od najinih, ampak v njeni družbi se dobro počutimo.

[Foto: Kim Larson]

Oba vaša otroka že hodita v šolo. Kako so se v šoli odzvali na vašo družino?

V šoli smo staršem in učiteljem predvajali moj dokumentarni film in po ogledu smo imeli zelo zanimivo razpravo. Mislim, da so v šoli zelo odprti glede tega, saj na to šolo hodijo tudi otroci iz nekaterih drugih istospolnih družin. Sploh pa se v prvih razredih veliko pogovarjajo o družinah, a nekateri pristopi, ki jih uporabljajo za razpravo o družinah, ne funkcionirajo preveč dobro v primeru naše družine. Otroci so na primer morali narisati družinsko drevo in prikazati več generacij svojih sorodnikov. Ampak taka vaja za otroka, ki je posvojen in njegovih bioloških staršev sploh ne poznamo, ni dobra. Z učiteljicami sva razpravljala, kako to vajo narediti tako, da bo bolj vključujoča tudi za otroke, ki so posvojeni.

Eden od pogostih argumentov proti homo družinam je bojazen, da bodo otroci, ki bodo odraščali v istospolnih družinah, diskriminirani ali jih bodo zaradi tega zafrkavali. Kako vi odgovarjate na ta argument?

Katerega otroka pa ne zafrkavajo? Na nekatere se spravijo, ker so previsoki ali prenizki ali pretežki ali presuhi … Naloga staršev je, da svojemu otroku pomagata oblikovali samozavest in pozitivno podobo o sebi. Tako se bodo lahko odzvali na tisto, kar jim bodo ljudje rekli. Življenje je polno stvari, ki niso idealne. In na nek način geji in lezbijke to bolje razumemo kot večina drugih staršev, ker so to tudi naše lastne izkušnje.

V Ameriki je veliko otrok, ki potrebujejo dom. Statistično gledano obstaja večja verjetnost, da otroci, ki so zapuščeni in odraščajo v rejniškem sistemu, ne bodo končali šole, da bodo nezaposleni, se bodo zapletli v kriminalna dejanja in podobno. Vse to potem postane breme družbe. Če pa ti otroci dobijo stalen dom, potem so izidi bistveno boljši. Ta argument včasih prepriča tudi tiste, ki gejevskim družinam nasprotujejo zaradi moralnih razlogov. Uvidijo, da ima tovrstno starševstvo določene pozitivne sociološke posledice.

V dokumentarnem filmu omenjate, da je proces posvojitve lahko dolg in naporen. Kako dolg pa je bil ta proces v vašem primeru? In koliko to pravzaprav stane?

Od države do države je odvisno, koliko posvojitev stane. Nekateri se odločijo imeti svoje biološke otroke. To so ponavadi premožni geji, ki plačajo nadomestno mater. To stane več kot 100.000 dolarjev. Pri zasebnih agencijah je za posvojitev potrebno plačati od 12 do 25.000 dolarjev. Te posvajajo otroke, ki se bodo šele rodili. Tretja možnost so posvojitve preko javnih agencij – to sva naredila midva z Williamom. V tem primeru posvojiš otroka, ki je že rojen in je v rejniški družini. Taka posvojitev je zastonj. Ponekod celo država finančno pomaga tistim, ki posvojijo. Posvojitve torej niso rezervirane zgolj za višji srednji razred.

Proces je lahko dolg, odvisno je, kje živiš. Midva sva imela srečo – posvojila sva v šestih mesecih. Vsekakor je bilo to hitreje, kot sem pričakoval. Hitro je bilo zaradi tega, ker sva bila odprta za posvojitev katerega koli otroka. Če pa na primer želiš posvojiti dojenčka ali otroka bele rase, potem to lahko podaljša postopek. 

Na začetku dokumentarca vaš partner William vpraša: »Kaj bova počela, ko bova stara šestdeset ali sedemdeset. Se bova udeležila še enega odprtja razstave, šla na še eno zabavo s koktejli … V čem je smisel življenja?« Ali vi veste odgovor na njegovo vprašanje?

(smeh). Seveda, za konec eno lahko vprašanje … 
No, pravzaprav me zanima, če drži tisto, kar pravijo ljudje – da te otroci spremenijo. Kako so spremenili vas?

Zanimivo, da me to sprašujete, ker sem o tem citatu iz filma razmišljal prav danes zjutraj, ko sem pripravljal zajtrk. Res je, že zelo dolgo časa nisem bil na nobenem odprtju razstave in to pogrešam. In seveda je to neposredna posledica tega, da imam otroke. Dva živahna otroka pač ne bosta dala miru na odprtju razstave in meditativno gledala v slike. Res je, so stvari, ki jih pogrešam in sem jih počel takrat, ko še nisem imel otrok. Po drugi strani pa ima dva čudovita otroka, ki ju imam neznansko rad. Če se vrnem k vprašanju … mislim, da se to vprašanje plete skozi cel dokumentarni film. Gre namreč za vprašanje, kaj si želiš od svojega življenja. Na to si mora seveda vsak odgovoriti sam. In na to vprašanje ni lahko odgovoriti.

Za revijo Narobe Roman Kuhar. Za Glavco Iztok K.

Moj prvi hetero tip. Poljak. “Bad plumbing?” sem pogledal v njegov pisoar. V službi delamo projekt za Poljsko. In sva šla skupaj scat. “Yes. Prostate.” Ker teklo mu je počasi. In pogovor je stekel. Najprej o tičih. Jasno, o prostati. On je kar scal in scal. In jaz sem gledal in gledal. Prvič sem videl 48 let starega tiča. Precej lep. Potem je on povedal o svoji ženi. Jaz o Žigu. “Ooo!? You don’t look like homosexual.” Scat je pa nehal takoj. A ko so se poslavljali, je stopil k meni:” I like your ideas. And your honesty.”

“Gaber, a mi boš jajčka pobril?” me je vprašal Žiga. Kot da ne bi znal šteti do pet. V kopalnico je prišel že nagec. Trd. “Naj ti bo.” Ker ta teden sem vzoren. Vljuden. Priden. Obrit in počesan. Okravatan. In lulček mu je stal. Ves čas. In meni tudi. In sem mu uredil še črtico od popka dol. Razkužil. Poljubil. Nežno dotaknil. Pofukal. Stoje.  

Avtopralnica. Šefica z bisernimi uhani mi je vrgla avto ključe. In sem peljal oprat njen avto. In tam lušten tipček. Z odrgnjenimi koleni. ”Kaj pa treniraš?” sem pomignil z glavo. “Bajk,” je odgovoril. In ko je na prvo pral avto, sem ga gledal v vsakem špeglu. Suh, žilav. Kratke hlače gor na ritki. Pomoje zelo koščeni. Preden sem zapeljal v pralnico, sem mu dal kovanec. “Gaber, daj me raje dol,” mi je pomežiknil. Telefonsko mi je napisal kar na roko.

Gaber

LGBTQ and friends on the streets of Ljubljana. Letošnja Parada Ponosa bo v soboto, 21. junija. Start bo ob 17.30 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Spremljevalne prireditve so se že začele. Ta teden: Do koder seže mavrica/Queer road trip (ce, pt, ms, kr, je, bl, ng, kp). Roza zabava (K4), turnir v bovlingu (Klub 300), posvet (EU in LGBT pravice) … ljubljanapride.org. I feel sex! And what do you feel? Kaj čutiš ti?

Iztok K

Najprej sem že ustrašil, da je spet en par šel narazen, po njunih, jebemti, desetih letih, bi bil morda še bolj žalosten kot onadva.

Ja, zalotila sta se. Oba. Internetni oglasi pač. Eden je imel oglas, drugi se javil in jebi ga, zmenila sta se. In na koncu ugotovita, kdo je bil na drugi strani. Tisto najslabše, kar se je jima je lahko zgodilo, zmenek na črno in evo ga. Dobita se onadva.

Vem in priznam, da so ravno oglasi tista, danes najbolj pogosta oblika, da se lahko spoznavamo. Pa vendar. Morda bi bilo lažje, če bi vsi trije sedeli skupaj. Ona dva sta tista dva, ki morata razčistiti in ne en sam. Ampak, nisem mogel, da mu seveda ne bi prisluhnil.

Pa ali je res tako grdo, če se kdo spogleda za kom drugim, brska po oglasih, se morda tudi dogovori. Vedno sem trdil, dokler nimata jezik in roke nič zraven, je to navaden flirt, rajc, spogledovanje, kakor koli hočete. Saj če ima kdo partnerja, ali takrat ne sme spoznavati koga na novo? Ali moramo vedno biti in v mislih in v telesu predani le enemu? To je težko, kar priznajmo si.

In to sem tudi spraševal njega. Ali je njegovemu zameriti, če se je javil na oglas. Kdo je bolj kriv, prijatelj, ki je dal oglas, ali njegov, ki se javil. Kdo je lahko sedaj tista večja svinja? Ja, to sem ga spraševal, naj mi pove iz svojega stališča.

Oprati sebe, pa govoriti, kako da ni nič naredil narobe in kazati na drugega, kako da je on nesramen. Ja, to je najlažje.

Vedno sem izhajal iz tega in tudi drugim govorim, da je to »prekleto« razmerje zadeva, ki ni enostavna in še najmanj sama po sebi prepuščena na večnost. Nekateri se zgleda preveč predajo nekim svojim iluzijam, in takrat jih nato realnost preseneti s svojo globokim vbodom v čustva.

Tudi njunih deset let ni garancija za nič, če se ne bosta trudila. Če sta preživela že vse kaj hujše, celo grozno bolezen, pa ju bo ta malenkost spravila narazen. Škoda in popolnoma brezpredmetno je deset let postavljati na kocko zaradi …. Če sta uspela do sedaj negovati, morata še naprej. Morda sta res popustila, to je prijatelj tudi sam priznal, vendar … To lahko razrešita le skupaj, ne pa vsak zase.

Pa mi je potem posredoval svojo genialno rešitev – bova imela malo pavze. Pa to, sem zaklel, ni nobena rešitev. Priznam, zadeve, ki jih pogrešamo, ki si jih želimo, ki nam niso dosegljive so toliko bolj zaželjene in strastne.

Postavil sem mu sebe za primer, ki si trenutno želim nekoga, pa vendar vem, da ga ne bom dobil. Je ravnokar zaključil s svojim, in ne morem sedaj še jaz tako »praskati« po njem, če še zadnjega ni preživel, pa četudi pogosto mislim nanj, in si zamišljam … Pa vendar skočim v zrak, ko dobim njegovo sporočilo ali klic, in mi je lepo, ko berem njegovo elektronsko sporočilo in komaj čakam, kdaj bo prišlo drugo. Ampak to je prva reakcija, realnost pa imam še vedno pred očmi. In sem jo vedno in jo tudi bom ohranjal.

Tako vem, da je ravno tisto, kar nimamo ob sebi toliko bolj privlačno, pa vendar, neko prekinitev, pavzo, tega jima nisem priporočal. Če sta oba za to, je to morda res lahko neka skrajna rešitev, če se le ne da drugače speljati.

In vem, pri njima se lahko. Mora se. Ponosen sem bil na niju in njunih deset let. Obdobje, ki ga pri istospolnih res redko vidim in spoznam. To sem tudi poudaril njemu, pa sva njegovega skupaj poklicala, in smo se nato vsi skupaj usedli. In sta se pogovorila, razčistila. Tisti gnev sta že tako ni tako prej vrgla eden v drugega.

V tem kratkem času sta spoznala to, kar sem njima jaz povedal. Ni je stvari, za katero bi človek na kocko postavljal neko razmerje, pa tu namenoma izpustim leta. Če je možnost, je treba peljati naprej, in kot sem rekel, se vsaki dan predajati eden drugemu. Pa to niti ne pomeni, to sem že tudi večkrat poudaril, da je v mojem pogledu ravno seks tisto najpomembnejše. Je veliko več stvari, ki držijo zvezo skupaj, ne le seks. In to morata ugotoviti. Najprej se bosta odpravila skupaj na dopust. Da se odkrijeta, kot sta rekla, potem ko sta ponovno sedela objeta eden ob drugem. onovno odkrijeta, ja. Prve slike, ki sta mi jih poslala so pokazale, da sta ponovno skupaj.

Ko sem danes le odkrival njegov oglas, sem videl, da ga več ni. Da imata oba zbrisane nicke.

Ampak dvom ostaja vseeno, ne. Ali se morda motim?

Iztok M.

Kiss my ass! Sem proti! S kom bi skupaj protestirali vi? Matej G

Na Črnem Kalu sva zavila z avtoceste. Ni bil seks. Ljubljana še danes diši po Žigovem pohanju. Žiga ima rad barve. Bele noge posute s pikami in dlačicami v oranžnih oguljenih olstarkah. Rumena majica z ovratničkom. Zelene kratke hlače. Odpete, ker sem se med vožnjo igral. Senca, deka. Žemlja s pohančkom. Zelena paprika in paradajz. Sok Pingo. Prtički. Gledal me je. In se mu je smejalo kar samo od sebe. Hlače sem mu odpel. Slekel mi je majico. Ugriznil v desno bradavičko. Nežno. Sezul je olstarke. Stal na deki. Lulček in jajčka so se drenjali v mojih ustih. Ni bil seks. Le hiter faf. Jaz sem ponosno špricnil nekam daleč v slovensko Istro. Žiga v usta.

“Mater imaš lepo telo,” mi je rekel. V morje sva šla skočit le jaz in violinist. Zaradi mraza sva bila polna adrenalina. In modra. Mokre kopalke sva slekla in se krohotala prezeblim jajčkom in majhnima lulčkoma. Tekla sva nazaj do hiše. Zavita v brisače. Po ozkih tlakovanih uličicah. Vriskala sva in se režala. Pred vhodom sva si brisače vrgla čez rame. Zanalašč. Hodil je pred mano in sem ga nežno pobožal po tazadnji. Enkrat in še enkrat. “Pa ja nista šla naga čez Piran?” je bil zgrožen violinistov fant. “Jasno, da sva! A mar hočeš, da se prehladiva?!” Zakaj pa violinistu stoji, nisva znala pojasniti.

Dan ali dva prej sem Žigu povedal za Smučarčka, Ambalo in Markicha. Šla sva na Trubarja na Metelkovo. Ležal sem na klopi. Dolgočasna cerkvena jajca v ušesih. Glava v Žigovem naročju. On je bil navdušen. Razstava pa je skromna. Uboga. Nezanimiva. Razen en tipček s količkom v obrvi. Položil bi ga. Smučarček iskrivo napiše donc in pa am. In pravi, da je črnček. Ali pa mulatek. Ena sestra bo zaradi mene prebunkala Ambalo. Ambala zna peti, svetovati pa ne. Ima pa zelo zrel pogled na svet. Starejši je že. In Markich? On je pa do mene strog in neprizanesljiv. Lušten. Iskriv. Sem ga hotel obiskat, a pravi, da sem za norišnico. “Res si moten,” je rekel Žiga na Trubarju. Sklonil se je in me poljubil na zaprti ustnici. Grem stavit, da je fantu s količkom v obrvi vstal!

Gaber

[Z večjega dela poti se pogled odpira na planino Korošico na vzhodu - poleti imajo tam krasno kislo mleko. Je pa tam tudi precej kač.]

[Alpska velesa (Dryas octopetala) se je domnevno med zadnjima ledenima dobama v Evropo razširila iz Severne Amerike. Je ledenodobni relikt med rastlinami, v določenih zemeljskih plasteh so našli njene fosilizirane liste.]

Za sobotni izlet je odločitev padla zelo hitro. Kratek izlet, blag vzpon z Ljubelja do Prevale. Pot je pred drugo vojno nadelal baron Born, ki je bil doma s tržiškega konca. Bil je bogat veleposestnik, lastnik gozdov in graščine v Jelendolu. Pot mu je služila za lovske pohode, da je kakšnega ubogega gamsa na oni svet spravil. Lepo je speljana - vsekana v vzhodni rob Begunjščice. Ponekod je malo zračna, vendar nič nevarna. Na enem delu so bile skale prestrme, pa je baron v skalo vsekal dva kratka tunela. Po eni uri hoje sva prispela do planine Prevala, koča je bila že odprta. Tam sva v oblakih na zahodu slutila Julijce. Vrh Begunjščice pa je bil odet v oblačno sivo kapo.

Nedeljski izlet je bil bolj vnaprej načrtovan. Na Blegoš (1562m) iz Poljanske doline. Vem namreč, da konec maja tam cvetijo pogačice. To je treba videti. Iz Škofje Loke naju je pot vodila v Poljane, Javorje, Žetino do Črnega kala. Tam sva parkirala.Po eni uri malo bolj strme poti sva dosegla travnati greben Blegoša. Doživela sva cvetoči raj: različne svišče, predvsem pa ogromno pogačic. Na Blegošu je polno bunkerjev, ki so bili sestasvni del t.i. “Rupnikove linije”. Obrambni sistem utrdb je zgradila kraljevina Jugoslavija na meji s kraljevino Italijo. Nikoli ni služil svojemu namenu in je še danes spomin na neko norost.

[Kochov svišč (Gentiana acaulis), “encijan”, je od vseh sviščev najbolj občudovan.]

[Pogačice (Trollius europaeus) so bile na začetku vrhnjega dela bolj na redko posejane.]

[Ob pogledu na vse tiste zaobljene romantične hribe se nehote spomniš na “Cvetje v jeseni”, ki je cvetelo in se snemalo v teh krajih.]

Ikarus

To je moja zgodba o njem in o tistem dnevu, ki sem ga v nekaterih komentarjih že omenil kot edino biseksualno izkušnjo. Ne vem, kaj se je spremenilo, mogoče stvar ni več tako osebna če jo objavim tu. Mogoče se kdo tudi najde v njej. O tem nisem spregovoril še z nobeno osebo. Nikoli me nihče ni vprašal. Tudi, ko smo igrali pivske igre, kjer odgovarjaš brez laži. Če bi kdo rekel » Tom, a si že kdaj bil s tipom?«, bi s pijanim nasmeškom rekel »Ja! Na nek način sem bil.«  

Torej: sledeče je resnično. Dejanja in nespodobne aktivnosti so resnične, dialogi in pogovori so prašni avdio spomini v moji glavi. Izmišljena so le imena, da za vsak slučaj varujejo tiste, ne tako nedolžne. Tudi mene. Ponekod je spomin še zelo svež.

Bil je junij. In bil je večer. Ljubljana se je ohlajala po vročem dnevu. Zrak je dišal po pokošeni travi pred domom. Par tisoč dijakov je že bilo v svoji črno-beli kletki imenovani dijaški dom ali internat. Ne vem, ali je bila ura osem ali devet (rekel bi devet), ko so se glavna vrata doma zaprla in si imel eno uro časa, preden si moral v svoj trakt. 

Trakt ali krilo je bil le del doma. Majhen del, v obliki črke ∩. V sredini je bila kopalnica s tuš kabinami in ločenimi WC-ji. Okoli črke ∩ so bile razporejene sobe. Bilo jih je mogoče 14. V vsaki sobi 3. fanti. To pomeni, da je bilo na enem mestu okrog 40 potrebnih mulcev.  V trakt so vodila velika rjava vrata, ki jih je vzgojitelj ob 22h zaklenil. Za nočni izhod si potreboval dovolilnico in res dober izgovor zakaj greš ven. Ko to opisujem, ne morem verjeti, da smo živeli v tem režimu, ki verjetno še vedno obstaja. Kljub temu, pa smo našega vzgojitelja, dokler smo mu dajali občutek superiornosti in spoštovanja, imeli ovitega okrog mezinca.     

Tisti večer se je začel kot vsi ostali. Eni so viseli na hodniku, drugi se sprehajali od sobe do sobe, različna muzika, ki je prihajala od vsepovsod je svirala kurcu. Športniki so se tuširali, skupina piflarjev pa se je že odpravljala spat. Jaz sem bil z Blažem, v najini sobi.   

Blaž je bil kul cimer, razumela sva se, kregala se nisva nikoli. Ponavadi je eden vedno lahko računal na drugega.  Zdi pa se mi, da je rad kradel ali pa je enostavno pozabljal vračati stvari, ki niso bile njegove.. Blaž je bil »the ladies man«. Bil pa je tudi samo »len«. So pa zato delale njegove modre oči, bradica in izgled fanta z naslovnice.

A on ni tisti. Čeprav sva enkrat tesno skupaj pokrita ležala na njegovi postelji, reševala križanke in naju je Erik zajebaval : »Ha ha zgledata kot dva pedra.« »Šuti bre, kreten jedan. Ti si sam ljubosumen, ker nisi ti tu vmes!« je zapizdil Blaž. 

Nazaj na tisti večer, ki se je bližal noči. A se vam dogaja, da skupaj z nekim dnevom, ki se je zgodil leta nazaj, v vaši glavi ostane neka pesem in ko jo slišite, dobite asociacije, spomini privrejo in v telesu je prisoten tisti znan občutek. Takrat je ne radiju odmevala pesem Summer time skupine Texas. Skupina s tisto neverjetno lepo pevko, ki ni več tako mlada. Z nama v sobi je bila tudi Katja, Blaževa takratna punca. Kar je pomenilo, da sem si moral poiskati drugo sobo in drugo posteljo. To je bilo pač sveto pravilo cimerskega odnosa. Tisti, ki ima žensko, ima sobo.

In to se ni dogajalo najbolj pogostokrat. Naj razložim; fantje smo bili v domu neprimerno prikrajšani spolnih užitkov. Zjutraj in popoldan so bile učne ure in vzgojitelj te je imel na očesu, čez dan si imel šolo, ob desetih si moral bit v svojem traktu. In nekje vmes si moral najti pet minut za hiter fuk? Zato smo svoje punce včasih prešvercali v sobo, preden je prišel vzgojitelj, popisal prisotnost in zaklenil hodnik. Takrat se je punca skrivala v omari ali pod našo posteljo. Nemalokrat je vzgojitelj naše namene zavohal in punca je šla spat na drugo, žensko stran dijaškega doma.  Nevarnost pa je predstavljal nočni nadzornik, ki je na vrata potrkal vsakič, ko je slišal kaj čudnega.  In če to ni bilo kratenje temeljnih človekovih pravic. Seks je bil tako rekoč prepovedan. Vzgojitelji so si metali pesek v oči in verjeli, da smo vsi še nedolžni mulci brez potreb. Vzgojiteljice pa so svoje punce varovale pred nami, kot bi bili predatorji. 

V trenutku, ko sem spoznal, da bo najina soba fukodrom za eno noč, sem vedel, da bom spal pri Eriku. 

Jaz, Erik in Blaž smo pred tem bili cimri. Naj še to razložim; bil je drugi teden v juniju in v domu je bilo manj ljudi kot ponavadi. Nekateri so svoje obveznosti že končali (zadnji letniki), drugi pa so imeli šolsko prakso. Posledično je bilo v našem traktu fantov manj, zato smo bili v nekaterih sobah le po dva. Jaz in Blaž sva ostala skupaj, Erik se je preselil v drugo sobo, k sošolcu. Sošolca tisti večer ni bilo, zato bi mi zameril že samo če bi mu rekel ne.  

Erik, je bil eden mojih najboljših prijateljev. Najin odnos je bil bolj pristen in bolj poglobljen kot tisti z Blažem. Bil je zelo simpatična osebnost. Čeprav je deloval nekoliko naivno in otročje, je vedno reagiral odgovorno in odraslo. Glede na to, da je vedno zašel v težave, ga je omenjena kombinacija večkrat rešila iz dodatnih problemov.

Erik je bil, tako kot Blaž, privlačen fant v vseh pogledih. Športnik z lepim telesom. Imel je izjave kot na primer: »Tom, ti si zelo lep fant.« Daj se jebi, sem mu rekel, vendar sem razumel, kako ženske padajo na te fore. Njegov glas je mislil resno in iskreno. Bil je tudi brez sramu. Golota mu nikoli ni bila problem. Med tuširanjem je odprl vrata tuša in me pregledal z očmi. »Pizda Erik, si kreten…« Ampak to je bil on. Enostavno se nanj nikoli nisem mogel dolgo jezit.

Spomnim se tudi, ko je prvič kadil travo. Brez mojega nadzora. Prišel je v sobo, zelen. In potem mu je bilo slabo. Česa podobnega še nisem videl. Z Blažem sva mu v košu za smeti menjavala vrečke. Potem sem se na njegovo prošnjo odpravil po tablete za vročino, bolečino, krče in glavobol, bruhanje… Iskal sem po domu, sobah in končal pri svoji Špeli. Nisva se dala dol, sva se pa mečkala in na koncu mi je podarila blowjob. Ko sem jo poljubil, sem se spomnil, da je Erik že tri ure sam in čaka name in svoje tablete. Prišel sem v sobo in ubogi tip  je izgledal, kot bi bil na smrtni postelji. In potem se je začel dret in pizdit name, kje sem tri ure, kako lahko pozabim nanj in tako naprej. To je bil otrok v njemu.

Ne vem zakaj, ampak takrat sem začutil nekakšno odgovornost do njega, čeprav mi je bila celotna situacija smešna. Usedel sem se na posteljo, mu razmršil lasje in mu rekel: »Ne pizdi se, saj veš da te mam rad. Tu imaš tablete in vodo.« In res sem ga imel rad, ampak ne na tisti način, ko nekoga ljubiš. Zvečer, ko se je počutil bolje, sem ga peljal na čaj. Trava pa mu kasneje ni več povzročala težav. 

Zrak je bil varen. Katja je skočila iz omare, jaz pa sem zapustil sobo, preden bi se počutil kot tretje kolo. Z Erikom sva se ustavila pri Perotu. Pero je imel travo. Veliko trave. Ko je bil joint pokajen je bilo že pozno. V kopalnici se je zadnji folk umival pred spanjem. Odšla sva v sobo.  

Situacija je bila takšna: v sobi sta živela dva. Erik je imel zakonsko posteljo (dve skupaj), tretjo je imel njegov cimer (sošolec), ki ga ni bilo. Njegov cimer ni bil seznanjen z osebnim higienskim minimumom in ko sem odgrnil odejo sem si premislil. Imam komplekse, kje in na kakšni postelji spim, zato sem rekel, da bom spal na njegovi postelji. Takrat nič nenavadnega. Ni bilo prvič, da sva spala skupaj, bilo pa je prvič, da sva bila sama. 

Ležala sva na postelji, na sebi sva imela le boksarce. Luči pred domom so sobo osvetljevale do te mere, da sva si lahko pogledala v oči. O čem sva se takrat pogovarjala se ne spomnim. Nepomembne, vsakdanje stvari, pač. Bilo je prijetno, okno v sobi je bilo odprto. Pokrila sva se z odejo in poskušala zaspati, vendar je pogovor še kar naprej tekel. Pogovarjala sva se o ženskah. To vem, ker je naslednji trenutek rekel, da bi me rad objel, tako kot objame svojo punco preden zaspita, da mu to zelo paše in lažje zaspi. Na začetku sem se obotavljal, vendar ne dolgo, kar ista stvar paše tudi meni. Rad imam dotike, stike in objeme druge osebe v postelji. Dovolil sem mu, ker je bil to on in sem ga poznal. Bil je oseba, s katero so moje inhibicije in zadržki, skoraj vedno popustili.

Od zadaj, se je premaknil bližje k meni. Lahko me je opazoval, jaz sem mu kazal hrbet. Gledal sem proti steni, kjer je bilo okno. Ležala sva v fetus  položaju. Eno roko je dal čez mene, eno nogo je dal med obe moji nogi in z glavo se je naslonil na mojo desno ramo. 

Občutki so bili mešani. Na eni strani sem se spraševal, kaj za boga počnem, po drugi strani pa ja bil prvi občutek telesa ob meni, ki ni ženski, neverjeten. Nekaj časa sva mirovala, besed ni bilo. Nato je z roko šel po mojih nogah, trebuhu, prsih in rokah. Nisem prepričan ali so bila njegova usta na moji rami in vratu. Še vedno nisva govorila. Še vedno sem gledal proti oknu.Ne znam opisati, kaj točno se je takrat dogajalo v moji glavi. Bil je kaos. Lep, urejen kaos. Čutil sem strah, nemirnost in čudno sproščenost hkrati. V tistih trenutkih je imel skoraj popolno oblast nad mano. Njegova roka se je ustavila nad elastičnim robom boksarc. Ko me je prijel za tiča je z nenavadno mirnim in skoraj erotičnim glasom rekel: »Trd si. Jaz sem tudi.« In je bil.  

Vse je bilo novo in niti približno podobno istim užitkom z žensko, kjer bi lahko predvidel skoraj vsak naslednji korak. V vsem tem, je bilo toliko nežnosti. Drugačne nežnosti. Občutek prstov na goli koži, zbadanje neobrite brade na moji rami, sapa, ki sem jo ves čas čutil za vratom. Zdi se mi, da sem več ali manj nepremično ležal, le občasno sem ga prijel za roko, ki se je sprehajala po mojem telesu. Vsakič, ko sem to storil, me je močneje stisnil k svojemu telesu in vsakič, ko me je močneje objel, sem čutil, kaj mu delam.Trava že zdavnaj ni več delovala, bil sem omamljen od nečesa drugega.  

V naslednjim trenutku je stvar močno progresirala. Odkrila sva odejo, da sva bila gola in si ga, po domače, začela drkat. Takrat se je vse dogajalo hitro in naenkrat je bila moja roka na njemu in njegova na meni. Od vsega dogajanja se ne spomnim, kakšen je bil občutek, ko sem ga imel v rokah, še vedno pa imam sliko v glavi. Kar je on počel, je meni očitno ugajalo. In obratno. Ni bilo več emocij in nežnost, samo en cilj. Orgazem. 

Od ekstaze so bile moje oči zaprte, zato me je presenetil njegov naslednji korak. Sklonil se je nad mano in ga dal v usta. Dvakrat, mogoče trikrat. (Še ena stvar, ob kateri se ne spomnim kako sem se počutil). Pogledal me v oči in rekel, da je občutek čuden vendar dober. Ko sem bil že blizu, da vrnem uslugo, sem se ustavil. Nisem mogel. Ustavila me je misel na to kar bom pravkar storil in sama misel mi ni bila najbolj všeč. Kaos je izginil. »Ne morem« sem mu rekel. Nadaljevala sva z rokami. Prišlo mi je prvemu. Umaknil sem njegovo roko, vstal in odšel v kopalnico. Bilo je nenavadno tiho. Takrat sem pomislil na Blaža in njegovo punco in potem sem pomislil na naju z Erikom. Kdo bi vedel, da se bo ta noč tako odvijala. Ko sem se vrnil v sobo, je Erik še vedno ležal na postelji. Če sedaj pomislim, se mi moje početje takrat, ne zdi fer. On mi je pomagal, da sem prišel do konca in potem sem ga enostavno pustil, da je sam poskrbel zase. Preprosto sem pozabil, na pravila zadovoljevanja, ko sta v igri dva. Sledil je isti postopek: vrhunec, kopalnica, soba.

Ko je vstopil, se je usedel na rob postelje, jaz sem slonel pri odprtem oknu. Z boksarcami. V sobi je bila prisotna nelagodna tišina in napetost v zraku, ki bi jo lahko zarezal z nožem. Ne spomnim se, kaj je bilo rečeno. Oba sva se verjetno počutila krivo, za kar sva počela. Jaz celo do te meje, da sem spal na cimrovi postelji. Trajalo je več ur, preden sem zaspal.

Zjutraj sem po tihem zapustil sobo. Blaž je bil sam. Spal je z nasmeškom, torej je dobil svojo porcijo prejšnjo noč. Na hitro sem se stuširal in se odpravil v šolo, malce bolj zgodaj kot ponavadi. 

Z Erikom se najino prijateljstvo ni spremenilo. V bistvu je bil čuden samo naslednji dan, ko sva se s prtljago srečala na hodniku in se samo sramežljivo pozdravila. Bil je petek, dan ko smo šli vsi dijaki domov. Naslednji teden (tretji v juniju) sva s puncami šla na double date.

O tisti noči nisva nikoli govorila. Še danes ne vem zakaj. Verjetno jaz nisem želel. Sicer pa tudi nisva imela dovolj priložnosti, ker je bilo že naslednji teden šole konec in je vsak odšel v svojo smer.  

Poletje je bilo zame čudovito. Za njega ni bilo. Vmes sva se slišala, vendar nisem slutil, da je kaj narobe. Jeseni se ni vrnil v Ljubljano. Nekaj časa sem pogrešal najino druženje. Pogrešal sem njega. A koliko časa potrebuje osemnajstletnik, da si poišče druge distrakcije in pozabi. Ne veliko. 

Potem je prišel faks in dekleta in veze in o tisti noči nisem razmišljal leta. Nisem se namerno odločil, da bom pozabil. Enostavno se življenje samo odloči, kaj bo pozabljeno in kaj ne. S časoma pa je prišlo spoznanje oziroma moje dovoljenje dejstvu, da sem biseksualec. S tem so prišli tudi spomini.

In nekatere stvari danes vidim veliko bolj jasno kot sem jih takrat:  On je dal pobudo, on me je objel in mi počel stvari, ki mu jih jaz nisem. In prepričan sem, če bi ga takrat poljubil, bi me poljubil nazaj. Bil mi je prijatelj. Poznal sem ga. Zato tudi vem, da ni gej, verjetno biseksualec. Ne vem, kaj vse bi se zgodilo, če bi imela priložnost se pogovorit, če bi bil maj in ne junij, če bi se septembra spet srečala in bi jaz že takrat razumel tisto, kar razumem danes. 

Človek nekatere stvari vidi jasno in jih razume šele takrat, ko čuti potrebo po njih. Včasih tudi po sedmih letih. 

Moja zgodba. Dolga in v njej ni kaj veliko akcije. Nobene katarze, sedaj, ko je vse napisano. Je pa zanimivo kaj vse spomin skriva, ko v glavi obiščemo mesta, ljudi in dogodke, na katere dolgo časa nismo pomislili. 

Nazadnje sem slišal, da je Erik v redu, da je daleč in se me še spominja. 

Tom 

Pred mečkanjem, igro ali sprehodom po travnikih, poljih, vrtovih in gozdovih se zaščitite s sredstvi, ki klope odganjajo. Oblecite dolga, svetla oblačila, višje čevlje, kape ali klobuke. Ubirajte že uhojene poti in mečkajte se tam, kjer so se že drugi. Ko pridete domov, se slecite in oprhajte. Dobro se preglejte sami in še vaš parner ali partnerka. Naj vam odmakne tudi jajčka in razmakne ritnici.

Teden ali dva bodite pozorni na vse spremembe na kož, povišanje telesne temperature, glavobol, splošno slabo počutje, bolečine v mišicah, bruhanje. Pojdite k zdravniku takoj! Še preden vam otrdi. Naprimer vrat. 

V literaturi piše, da se mora klopa odstraniti čim prej. Jasno. A še vedno je nekako prvih 24 ur od ugriza relativno varnih. Torej ista procedura pregledovanja partnerjevega telesa tudi naslednje jutro še vedno spada pod preventivo in ni izgovor.

Iztok K

In sem po tistem njunem res razmišljal, le kaj pa bi to lahko bilo. Se morata res skregati, ali pa se da nekako uskladiti.

Da se pač istospolni redko srečujemo in spoznavamo na cesti, to nam je jasno. Nam pač ostanejo takšni in drugačni portali. In če se dva tako recimo najdeta. Je torej njun začetek takrat, ko si prvič napišeta? Ko se nekdo javi na oglas nekoga drugega. Ali pa je prvič takrat, ko se prvič srečata na njunem zmenku.

Če gledam tako po sebi, sem nekako res jemal, oz. sva jemala, ravno prvi zmenek kot nek datum najine obletnice. Ne glede nato, kolikor sva si prvič pisala.

Je pa bilo še nekaj, kar se mi je tako vleklo po glavi. Je torej lahko tisti začetek njun prvi izkaz neke simpatije, ljubezni, torej njun prvi seks.

Pa me niti ni to toliko zanimalo, kot to, kdaj pa dejansko izvesti tisti prvi seks. Če gledam svoje zveze sem ugotavljal, da kar koli je že trajalo dlje časa, se ni nikoli začelo z seksom po prvem zmenku. Če je že bil seks na prvem zmenku, je to bilo enostavno tisto eno nočno doživetje. Ki ima svoj čar, priznam. Vendar, tudi hitro mine.

Enostavno sva prvič seksala tam, po recimo tretjem, četrtem zmenku, ko sva od lokalov pristala do mojega stanovanja, do večerje in …

Ja, in vedno sva ravno prvi zmenek jemala kot nek začetek tiste resne zveze. Ja resna zveza, kako se to včasih sliši zanimivo, včasih pa naravnost strašno. Ko tako občasno prezrem oglase, pač vidiš tiste, ki iščejo neko hitro zadoščenje, in seveda tiste, ki že kar od začetka govorijo o neki resni vezi. Pa je to lahko sploh realno. Kako to zgleda, se dobiš s petimi, pa nato izbiraš s kom boš nadaljeval ali kako? Ali jih žrebaš?

Ne vem, vedno sem zatrjeval, da pač resna zveza le nastane iz neke simpatije, nekega prijateljstva, druženja, prvih spoznavanj, ko vidiš in spoznaš, kdo je tisti, ki ti nekako ugaja.

Pa lahko nato nekdo, kar tako »prešalta« na resno zvezo? Ne vem, se mi zdi, da tisti, ki o tem govori že kar v oglasu, neko sanja. Verjamem v ljubezen na prvi pogled, vsi smo to nekako v takšni ni drugačni obliki doživeli. Pa vendar, kar takoj se ne začne. Neko spoznavanje, odkrivanje drugega je le potrebno. Nato pa gre lahko tisti korak naprej, če sta seveda oba zato.

Pa vendar smo vsi spoznali, da se tista resne zveza začne takrat, ko prva simpatija mine. Ko se nam, kakor včasih rečemo, odprejo oči. Ko je pomembno, kako zadevo negujemo naprej. Kot vedno poudarim, vsak dan.

Ali pa nas prevzame vsakdan, in vsi vemo, da je to konec. Ko začne zveza stagnirati, takrat …

Ja zveza. Ta izraz priznam. Tisti izraz resna, pa se mi zdi nekako, ne vem, skoraj odveč. Če se dva želite, ljubita, potem je tu za niju zveza, in resna zveza.

Kot da bi lahko zveza bila še kako drugačna kot, če že moram, resna. Zame neresne zveze ne obstajajo. To so lahko avantura, hitri seks, danes ja, jutri nič več.

Ko pa dva zaživita eden za drugega, potem zaživita v zvezi. In nič drugače.

Iztok M

“Kaj če kdo pride?” Citröen DS Žaba 1969. Moj francoski vozni park ima od danes naprej povprečno 25 let. Jp, pleh pička sem! Pozabil na brata, na njegovo ženo. Mravljinci in čebelice. Metuljčki. Vrtelo se mi je. Pozabil na Žiga. Zvilo me je. Imel je črtasto majico s kratkimi rokavi in ovratničkom. Kratke hlače. Brez gat. Tako sem mu rekel. Vžgal in odpeljal. Kolk je lepa, Boginja! Žarometi, hidravlika, streha, boki. Brat mi je dal Žabo za diplomo. Obnovljena, restavrirana. Kolk je lepa! La Deesse! “Lahko naju vidijo.” “Saj se samo poljubljava.” “Zakaj sem potem brez spodnjic?” je bil jeznorit moj mali potrebnež. “Škoda sedežev,” sem mu odgovoril. In nabrisal njegovo užaljeno ritko.

Včeraj sem bil očka. Žiga ni bil užaljen, ker je tudi šel zraven. “To je Gaber,” me je fantek peljal k učiteljici. “Me veseli. Toliko pripoveduje o vas, da ste že tudi moj junak,” mi je pomolila roko. Pegast, iskriv in nasmejan obraz me je očaral. Roko sem ji poljubil in bilo ji je nerodno. Celo popoldne sem nalival malinovec. Tudi polival. Večkrat me je gledala. In pogled umaknila, ko sem jo pogledal jaz. A ko smo tekmovali starši, sem se zagrebel, da je bila moj par. “Gej sem,” sem rekel nežno. “Vem,” me je poljubila.

Gaber

Ko bom velik, bom ekonomist. Zlikana srajca, kravata, obleka. Pisarna in lušten mlad kolega. Seksi in bogat bom. Poletna sopara me ne bo motila nikoli več.

In potem se zbudim v NUKu. Matej G

Govoril sem o kondilomih, HPV okužbi, preventivi, analnem seksu, o cepljenju proti HPV, o hemoroidalni bolezni, fistulah itd. Prikazali smo konkretne fotografije najpogostejših bolezni zadnjika in danke, saj je to ključno za razumevanje različnih obolenj. Brez cenzure in olepševanj. Tudi tisoč besed namreč ne pove toliko kot ena sama fotografija. 

Zagotovili so mi, da ne bo cenzure, saj je novinarki, ki je vodila oddajo jasno moje stališče, da kondom sodi le na penis in ne kot bariera pred moja usta.

doc. dr. Boštjan Mlakar

Dodatek k prispevku dr. Mlakarja: O nekaterih temah je dr. Mlakar pisal že tudi na Glavci.

POZOR: Sledijo realne slike nekaterih bolezni zadnjika in zadnjikovega kanala. Realni prikazi  primerov iz ambulante in operacijske dr. Mlakarja.

[Notranji hemoroidni vozlič in izpadli hemoroidni vozlič. Te zanima več? Klikni.]

[Kondilomi zadnjika. Te zanima več? Klikni.]

[Kronična razpoka in 1 - kronična razpoka, 2 - otečena kožna guba. Te zanima več? Klikni.] 

Iztok K

[AIDES - Spot contre le SIDA]

Sugar Daddy te pofista, srečaš še nekaj bleferjev in končno te prebunkajo, da pristaneš na trdnih tleh. In vstopi tvoj Žiga, Andrej, Marko, Peter, Matic, Aleš, David, Boštjan, Gaber, Iztok, Gregor, Tomaž, Nejc, Rok, Miha, Denis, Jaka … Katero ime je tebi najlepše?

Iztok K