Smetiščni muc, erotična zgodba 7

»Si za seks?«
»Kaj misliš?«
»Ja, ne vem. Po mojem, da si.«
»Le kako ti to veš… Kam me boš tokrat povabil?«
»Ha-hammm,« je zagodel, »a ne bi bila to skrivnost?«

»Ne.«
»Ampak meni bi bilo všeč, če bi bila skrivnost.«
»Kaj imaš za bregom?«
»Nisem prepričan, da boš za.«
»Daj, ne vleči. Povej, ali pa bom odložil!«
»Ne boš odložil. Preveč si radoveden.«
»Poslušaj, kako naj se s teboj pogovarjam, če ne vem, za kaj gre?«
»Gre za nekaj nevarnega.«

»Nevarnega? Za nevarne stvari nisem.«
»Saj ni zares nevarno. Ljudje mislijo, da je.«
»Jaz nič ne mislim nič, ker nič ne vem.«
»Sem mislil, da bi se dobila malo bolj pozno in na malo bolj čudnem kraju.«
»In to je?«
»Kaj si nestrpen! Kaj, če bi malo ugibal?«
»Ne bom.«
»Boš. Vem, da te zelooo zanima.«
»Ej, Aleš, nimam časa…«
»Za seks maš čas. Si dokazal. Napni možgane. Ponoči…«

»Ah… Naj ti bo. Sigurno na javnem mestu?«
»Priden! Ja, vsak lahko pride. Ampak je zelo malo ljudi. In ni slučajnih mimoidočih.«
»Kaj pa vem? Prazni vagoni na železniški postaji?«
»Ne, ne. Potniški vagoni so zaklenjeni, v tovornih je svinjarija. Sploh je tam presvetlo.«
»Kaj potem? Mestni park?«
»Klopce? Klasika. To je nezanimivo za najstnike.«
»Aleš, kaj me jebeš?«
»Jaz jebem tebe? Ooo! A se ti … pustiš pojebat?«
»Ti me danes v glavo. Brez vprašanja.«
»Saj veš, kaj mislim.«
»Odvisno. Sem mislil, da te to ne zanima. Do zdaj sem jaz tebe.«
»Idejo si mi dal…«

»Kaj se greš?«
»Mirko, a maš jajca?«
»Spomni se.«
»Sigurno veš, kje je Bella Vista. Se upaš priti v petek ob polnoči tja?«
»A misliš na zapuščeni hotel nad starim razstaviščem?«
»Aha.«
»Pa glih ob polnoči?«
»Glih ob polnoči.«
»A ni tam ena čudna scena? Ne bi se jaz pretepal ali na kakšne igle stopal.«
»Zadnjič vprašam: a imaš jajca?«
»Jebenti, me znaš ti izzvat. Ajde, imam jih. Samo jaz nisem bil še nikoli tam, morava iti skupaj.«
Lastnega izjave sem se ustrašil. V hipu sem zakuhal in se spotil.

»Lepo, Mirko. Na celi črti bi me razočaral, če bi se pokakal.«
Molčal sem.
»Še tam?«
»Ja. Računam, da veš, kam me pelješ in kaj delaš.«
»Vem. Zaupaj mi!«
»Če sem pristal, ti zaupam. Edina druga možnost je, da si premislim.«
»Na boš si premislil. Nočeš izpasti šleva. V petek zvečer se na kratko slišiva, ali ni prišlo kaj vmes.«

Odložil je in me pustil. Včasih samega sebe presenetim. Bella Vista je skrajno čuden kraj. Nekajkrat sem podnevi tekel mimo. Zaraščeno. Svinjarija na parkirišču. Razbite šipe v oknih. Vlomljena vrata. In ulovljeni drobci zgodb, da se tem ponoči marsikaj dogaja. Še podnevi nisem zbral dovolj motiva in poguma, da bi stopil notri. Zakaj sem se tako hitro pustil prepričati Alešu? Ne rečem, da me zadeva ni vznemirjala. Vendar tako zelo nedolžno vse skupaj le ni. Stavba leži na robu tistega dela parka, kjer se zvečer srečujejo fantje za bolj ali manj anonimna srečanja. To vem, a to ni moj miljé. Temi ne zaupam. Tja se nisem hodil nikoli izpostavljat.

Od srede do petka zvečer sem imel dva dolga, dolga dneva za premišljevanje. Večkrat sem obžaloval, da se sem pustil tako na hitro prepričati. Potem me je spet zaščegetalo, da ne bom nikoli vedel, če ne bom enkrat izkusil, kako je ne takšnih zloglasnih krajih ob nespodobnih urah. Pa me je zopet zmrazilo, da se vlačim okoli s fantom, ki preveč ve. To mi je povzročalo skrbi. Koliko jih je že imel? Saj mene briga, koliko jih šlo po številu čezenj, skrbelo me, ali lahko to ostane brez posledic na fantovem zdravju? Pa čudna alergija na lateks… No ja, menda sem se dotlej obnašal varno in tudi on se varnemu seksu ni upiral.

Če tiste dni ne bi bil tako zaposlen v službi, bi šel pogledat Bella Visto od blizu. Imel sem sestanke do večera, ni šlo. Seveda je bila vir adrenalina predstava, da vstopam v neznano stavbo, in to v stavbo na glasu. Iz vznemirjene podzavesti so se mi pojavljale takšne in drugačne slike. Vroče, grozljive, preganjavične. Kaj, če se zgodi kakšna nasilniška scena? Naštudiral sem, da se bom temno oblekel in obul, da se bom v temi po potrebi pritajil in bežal.

V petek popoldne sem bil močno na trnih. Z močjo volje sem se odločil, da si ne bom premislil. Strah me je pa bilo. V olajšanje bi bilo Aleševo sporočilo, da je prišlo kaj vmes… Ko je zazvonil telefon, mi je srce v hipu divje tolklo.

»Hoj, Mirko! Že imaš kondome v žepu?«
»Ne, v žepu jih še nimam. Zaenkrat so na mizici.«
»Saj si nisi premislil, ne?«
»Nisem. Za svojim smetiščnim mucem grem slepo na konec sveta.«
»Smetiščnim mucem?«
Zasmejal se je. Zabavalo ga je. Mene niti ni.
»Dobro… Tvoj muc te čaka petnajst do polnoči na parkirišču za razstaviščem.«
»Se vidiva!«

Ura je bila osem preč. Ubiti sem moral še cele tri ure! Nisem vedel, česa naj se lotim. Jedel sem razne džank prigrizke. Hodil driskat. Pil sok. Iz stanovanje sem znosil različne smeti v ustrezne zabojnike in hvalabogu na stopnišču srečal upokojeno učiteljico. Ko padeš njej v kremplje, si gotov za najmanj pol ure. Pred gostobesedno gospo navadno bežim, tokrat sem se ji pustil povabiti na kavo in tako neboleče rešil eno uro večernega čakanja. Vmes me je vprašala, če jem kakšna zdravila, ker sem se ji zdel nekoliko odsoten…

Ko sem se vrnil v stanovanje, sem vklopil televizor. Preklapljal programe in nič videl. Jemal iz plastičnih ovitkov revije, ki so prišle s pošto v zadnjih dveh mesecih in pristale na kupu nedotaknjenih. Jih listal. Poskusil brati. Ni šlo. Če bi še kadil, bi na balkonu prižigal enega za drugim. Tako pa sem pri polni zavesti poslušal razburjeno srce in občutil stiskanje v prsih, ki sta ga sprožali tesnoba in pričakovanje.
Ko je bila ura končno enajst, sem se šel osvežit v kopalnico, se oblekel v pripravljeno obleko in se odšel.

Na parkirišče sem prišel prehitro. Poleten večer je bil, v avtomobilu je brez klime postalo takoj zatohlo in vroče. Izstopil sem in se naslonil na havbo. Kmalu sem se prepričal, da je bilo vse res. Kruzerska scena. Postopajoči tipi. Pogledi. Avtomobili v počasni vožnji in prežeče oči iz njih. Dva, ki sta se ogledala, šla mimo, se obrnila, spet srečala, postala, izmenjala nekaj besed in skupaj izginjala v temo parka. Bilo mi je nelagodno. Bilo mi je vroče. Noči ne zaupam. Pijanci, narkomani, nasilneži. Nezaupljivo sem gledal postavo, ki se mi je bližala. Prav meni.

Mlad debelušen fant. Sproščeno me je pozdravil in me skušal zaplesti v pogovor. Rekel sem mu, da me ne zanima in naj me pusti pri miru. Kako enostavno bi bilo sesti v avtomobil in izginiti! Ne, nisem hotel. Res sem se hotel preizkusiti. Misel na seks me je v tistem trenutku pustila hladnega. Prijel sem se za tiča in se prepričal, da ga je bila sama koža. Napaka! Videl me je nek senior in se že veselo vlekel za hlače v koraku. Obrnil sem se stran. V kakšne situacije se spravljam pri polni zavesti!

Na uvozu se je končno pojavila mala oranžna stvarca, Alešev avto. Korakoma je zaokrožil po skoraj praznem parkirišču, očitno me je iskal. Ko me je prepoznal, je zapeljal naravnost k meni in prižgal dolge luči. Presneti pacek! Še po megafonu naj vsej klienteli po parku razkriči, kako se imenujem in pišem! Zabavalo ga je, ker mi pognal kri v obraz. Režé se je spravlja iz avta, ki ga je parkiral ob mojem.

Ko je prišel domene, me je s pestjo butnil v rame, napravil s prsti potezo čez parkirišče in vprašal:
»A v takole prihajaš ti po seks?«
Samo gledal sem ga. Razkoračil se je pred menoj, si oprl roke v bok in mignil z glavo in spregovoril s spremenjenim glasom:
»Jaz sem pasiven. Kaj pa ti?«
»A me moraš zajebavat?«
»Kaj je, te je strah?«
Namesto, da bi mu odgovoril, sem ga vprašal:
»Kdaj si bil nazadnje v Bella Visti?«
»Kaj pa vem… lani. Z enim novinarčkom sva se srečevala samo tam. Celo poletje in jeseni, dokler ni začelo zebsti.«
»Poslušaj, če se bo treba tepsti, skrbi zase. Jaz ne bom zate.«
»Gleeej,« je potegnil, »res te je strah. Te je strah črnega moža?«
In je šel z rokama navzgor, razširil prste in z globokim glasom dihnil: »Uuuu….«
»Aleš…«
»Te je strah mene? Mogoče pa kaj veš…«
»Kaj naj bi vedel?«
»Ne vem. Mi še vedno zaupaš?«
»Ja.«
»Potem pojdiva!«

(se nadaljuje) Bisken

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Smetiščni muc, erotična zgodba 7”

  1. ihim  pravi:

    “Bella Vista” – super – haha.

  2. Grablje  pravi:

    Ni mi všeč Alešev odnos. Ne maram poniževalnosti.

    Me pa seveda blazno zanima, kaj je tisto “nekaj” čudnega na njem oz. kaj bo Mirko (verjetno zdaj zdaj) odkril, hehe

  3. garry  pravi:

    Spet nekej novga…bella vista…a ni bil to časih kraj francoskega imena??

    Biksen, v Polomu bi te blo tud kej strah, k bi v temni noči okol in okol rukali jeleni, ti pa ne bi vedel ve katerem grmu tiči medo??

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !