Mali gejčki

Ta naslov sem izbral zato, ker odraža pisanje novinarjev, ki o raznoliki skupini spolnih manjšin pogosto pišejo kot o homoseksualcih. S tem lažje p(r)odajajo zgodbe bralcem, drugi vzrok pa je verjetno ta, da v tej praksi sploh ne opazijo problema. Tudi sami so namreč del družbe, v kateri obstaja takšno družbeno razmerje moči, ki neheteroseksualce postavlja v manj vreden položaj. Prav o teh dveh vzrokih bom pisal v tem prispevku, utemeljeval pa jih bom z uporabo citatov.

Za primer vzemimo vroč kostanj, torej polemiko o tem, ali na šolah poteka “homoseksualna prevzgoja” otrok, ki naj bi jo v obiliki delavnic o človekovih pravicah izvajali Legebitra in Amnesty International Slovenija (AIS). Prevzgoja po trditvah Civilne iniciative za pravice otrok poteka s tem, da “homoseksualni aktivisti” med učenci širijo “radikalno homoseksualno ideologijo”.

V prejšnjem odstavku še enkrat preberite vse tri navedke, označene z navednicami. Vsi trije pripadajo iniciativi, ki jo vodi Aleš Primc. Ker so udarni, so jih mediji zelo radi pograbili. Nekateri tako zelo, da vse tri najdemo v enem samem prispevku Multimedijskega centra (MMC). To je toliko bolj zanimivo, ker novinarja MMC v istem prispevku nista uporabila niti enega dobesednega navedka tistih, ki so podajali izjave v imenu Legebitre in AIS. Ne trdim, da bi novinarja to morala storiti po defaultu, vendar prispevek vseeno kliče po razmišljanju o tem, zakaj se to ni zgodilo.

Očitno je, da se skupina Aleša Primca napaja iz zakladnice splošne družbne morale in družbenih mitov, kar pomeni, da ima družbeno moč. Ko so se v iniciativi odločili medijem nastaviti vabo z zgodbo o delavnicah, jim ni bilo treba premišljevati več kot nekaj sekund, da so se spomnili te udarne besedne zveze, ki so jih vključili v svoje sporočilo. Spomnili bi se lahko kopico drugih, ki bi jih mediji ravno tako pograbili, jih copy-pastali in jim dodajali navednice. Skupina Aleša Primca se zelo dobro zaveda, da ni pomembno le, kaj poveš, ampak tudi, kako poveš.

Tega se zavedajo tudi izjavalci delavnic. Toda ker delujejo na področju pravic spolnih manjšin, so v podrejenem družbenem položaju, kar zadeva družbene moči. Ne morejo se opirati na splošno moralo in mite, kar pomeni, da ne morejo proizvajati udarnih citatov. Njihov diskurz je ideologija človekovih pravic, ki je pač nekoliko bolj teoretski in dolgočasen, saj ga najprimitivnejši čredni nagoni ne sooblikujejo tako kot splošno družbeno moralo in mite. Legebitra lahko na primer pojasni, da je spol družbeni konstrukt, kar študente učijo na vseh humanističnih študijih. Toda ali mediji to želijo? Ali to želi občinstvo? Ne, izjav, ki ne začinijo zgodb, ne želi nihče. Marginaliziranost skupine se torej kaže tudi v tem, da je prikrajšana za “močne” izjave, kajti slednje je treba legitimirati, to pa je mogoče le z navezavo na mite in prepričanje o tem, kaj je naravno. Povsem možno je sicer, da so njihove izjave razumne, kar pa vseeno ni pogoj, da izjave ne bodo izzvenele v prazno. Pomembnejši pogoj kot razumnost je posedovanje družbene moči ali z drugimi besedami: položaj v družbi.

Zdaj sem torej skušal razložiti, zakaj so novinarji v svoje prispevke vključili manj izjav tistega, ki je bil obtožen, in zakaj njegovih izjav niso citirali ali pa so jih uporabili šele proti koncu prispevkov. Seveda se lahko stvari lotimo tudi z druge strani in se vprašamo, kaj nam pove to, da so novinarji tako radi uporabljali “močne” izjave skupine Aleša Primca in iz njihovih izjav ustvarjali cele lepljenke citatov.

Vprašajmo se, ali je možno, da bi novinarji v svojih prispevkih uporabljali toliko navedkov, če bi neka skupina na primer trdila, da so otroci začeli spreminjati barvo kože, ker jih na delavnicah učijo o tem, da imajo ljudje vseh ras enake človekove pravice. Ali bi potem na primer brali, da “črnski aktivisti” na delavnicah “novačijo avtohtona slovenska dekleta, naj se poročijo s črnci”, kar počnejo z “radikalno črnsko teorijo”? Ne, takih navedkov zagotovo ne bi brali, ker novinarji ne bi dopustili vdora rasističnega diskurza v svoje prispevke. Do homofobičnega diskurza pa na začetku 21. stoletja žal še nimajo takega odnosa.

Nazadnje se lahko vprašamo tudi, ali je na podlagi obtožb, kakršne so prišle iz skupine Aleša Primca, sploh treba ustvarjati “uravnotežene” zgodbe. Ali ni novinarjeva dolžnost in etično poslanstvo, da napiše prispevek o tem, kako absurdne so trditve o novačenju homoseksualcev, pa četudi bi v šolah dejansko agitirali, naj se otroci udeležijo parad ponosa in da naj prakticirajo različne spolne prakse. Novinarji za to sploh ne potrebujejo izjave izvajalcev delavnic, kaj menijo o tej obtožbi.

Ampak saj vem – novinarji pod pritiskom stresa in rokov za oddajo sledijo rutinskim postopkom in pravilom, med katere spada tudi ta, da je treba vsako zgodbo uravnotežiti in pridobiti izjave vseh strani. Z drugimi besedami povedano: do deadlina je treba pripraviti zgodbo, v kateri bodo svoje povedali dobri in slabi fantje. Posledica ustvarjanja takih zgodb pa je, da bi bila izjavalcem delavnic škoda povzročena tudi, če bi bili v taki “uravnoteženi” zgodbi prikazani kot dobri fantje. Spolne manjšine bi se tudi v tem primeru spet znašle v položaju, ko jih nekdo napada, ko se morajo braniti, ko se izkazuje njihov položaj v družbeni hierarhiji. Skratka, Civilna iniciativa za pravice otrok je vsekakor dosegla svoje.

Domen

  • Share/Bookmark
 

10 odgovorov na “Mali gejčki”

  1. Anonimnež  pravi:

    Takole se pišejo članki, ista tema pa veliko bliže resnici:
    http://www.siol.net/slovenija/novice/2010/11/amnesty_delavnice.aspx

  2. Srečkooo  pravi:

    @Anonimnež pravi:
    27.11.2010 ob 12:40

    Poznaš resnico?

  3. jeremias  pravi:

    Poglejmo to še iz tretje strani. Če bi, recimo župniki (ali pa g. Aleš Primc) v šolah imeli delavnice o človekovih pravicah do svobodnega izražanje vere: bi vaše mnenje bilo enako? Ali ne bi takoj dvignili preplah, da cerkev indoktrinira male vernike? Predsodki naredijo svoje. V eno ali drugo smer.

  4. kisten  pravi:

    Napačno je že predstava, ki jo podajaš v zadnjem odstavku, da so eni dobri in eni slabi. Vi se borite za svoje mnenje drugi pa za drugu. Če se nekdo s čem ne strinja še ni nujno homofob.
    Na živce mi gre, da zato ker se nekomu zdi nekaj narobe, recimo posvojitev otrok, ali neka vzgoja v šolah, da je potem že homofob. Toleranca in strinjanje ni eno in isto.

    Zakaj bi morala večina sprejemati voljo manjšine?
    Dokler se gre za toleriranje drugačnih je to ena stvar, ko pa gre za vsiljenvanje družbenih norm je pa to nekaj drugega.

    In res je če se greste nek aktivizem za potem morate sprejeti tudi aktivizem proti. Vsak ima pravico do mnenja in tako zvani liberalci so lahko zelo netoleranti do drugače misličih.

  5. Domen  pravi:

    @Jeremias: Ne bi rekel, da se to ne dogaja. Verjetno so o svobodi veroizpovedi na delavnicah o človekovih pravicah govorili ravno sodelavci Legebitre in Amnesty Internationala. Če bi o tem poučevali duhovniki v uniformi, moje mnenje zaradi zgodovinskega konteksta verjetno ne bi bilo enako. Sodobna šola, kot jo poznamo, je nastala z ločitvijo cerkve od države. Posvetno šolstvo je v preteklosti ogrožala RKC, ne spolne manjšine.
    Seveda gre tudi pri človekovih pravicah za ideologijo, če se navežem na Kisten. Vprašanje pa je, katera ideologija je bolj vključujoča in argumentirana. Tu pa, mislim, da ni dileme.

    @Kisten: Očitno nisi čisto razumel/a zadnjega odstavka. Napisal sem, da mediji v svojih prispevkih ustvarjajo dobre in slabe akterje. Brez tega večine novinarskih zgodb ne bi obstajalo.
    Glede aktivizmov: ne, ni treba sprejeti vsega. Bi morali v 30. letih sprejemati tiste, ki so si prizadevali za emancipacijo Judov, prav tako pa tudi naciste? Glede vsiljevanja norm: bi jih morala večina vsiljevati manjšini?

  6. moonboy  pravi:

    @jeremias: Delavnica o človekih pravicah do svobodnega izražanja vere se pravzaprav sploh ne sliši kot slaba ideja. Seveda Cerkvi to nikakor ni v interesu, ker imajo enako pravico tudi muslimani, judje, budisti, ateisti itd. Pravzaprav verjetno ravno Legebitra in AIS učita tudi pravico do svobodnega izražanja vere :)

    @Domen: O “novačenju črncev” po mojem ne pišejo, ker vsak človek pri zdravi pameti ve, da barve kože ne moreš spreminjati po lastni volji. Žal večina ne ve, da tudi spolne usmerjenosti ne moreš spreminjati po lastni volji.

  7. jeremias  pravi:

    @Domen: ne dogaja se. No, če lahko geji poučujejo o svobodi veroizpovedi potem pa dovolimo, da o spolnih usmeritvah poučujejo duhovniki, razen, če so duhovniki a priori slabi, geji pa a priori dobri… pa smo tam. Mimogrede, dejstvo je, da je Cerkev najprej ustanavljala šole. Država mnogo, mnogo kasneje. A to je druga zgodba.
    @moonboy: to, da je cerkvi ni v interesu je spet neka izmišljotina. Mi lahko poveš kdaj je cerkev to izjavila?
    Primer cerkve sem pač uporabil, ker vsi, ki so polnih ust o svobodi ne prenesejo, da nekdo misli drugače. In pri tem je lepo jasno.
    Meni je žal, ampak iz zapisanega se pač vidi, da “določeni izbranci” vse naredijo prav (celo kao predavajo o svobodnem izražanju vere) medtem, ko smo pa vsi drugi neki nestrpneži, ki pa najbolj, da so lepo tiho.
    S kakšno mero meriš, s tako ti bo odmerjeno. To se vrača cerkvi (če smo že pri tem) in verjemite, da se bo vračalo tudi vam. Žal.

  8. Domen  pravi:

    @Jeremias: Kakorkoli obrneva, mislim, da svoboda veroizpovedi v Sloveniji (vsaj za katolike) že zdaleč ni tako ogrožena kot pravice spolnih manjšin. Oseba XY zaradi mene lahko poučuje o človekovih pravicah in svobodi veroizpovedi, je pa glede na različnost religij malo neumstno, da bi to počel kot funkcionar ene od verskih skupnosti. Poleg tega zanj kot funkcionarja verske skupnosti v posvetni šoli ne sme biti prostora že zaradi ločitve cerkve od države. Verske skupnosti pač niso del civilne družbe (!).
    @Moonboy: Vzamem argument. :D Ampak recimo, da bi namesto o spreminjaju kože zagnali moralno paniko, češ da se bodo zdaj brhka slovenska dekleta možila s črnci; v Piranu so menda že na dobri poti k temu … :)

    Opomba: v tekstu sem zamenjal “novačijo črnce” z “novačijo avtohtona slovenska dekleta, naj se poročijo s črnci”.

  9. moonboy  pravi:

    @jeremias: Sicer ne vem kakšna je dejanska vsebina delavnic o človekovih pravicah, ampak če ostaneva pri tem primeru, bi samo malo popravil tvojo izjavo, namreč: “če lahko geji poučujejo o svobodi veroizpovedi, potem pa dovolimo, da o SVOBODI spolne usmerjenosti poučujejo duhovniki”. S tem pa ne bi bilo čisto nič narobe.

  10. kinkitone kinkitone  pravi:

    Jaz sem za naše.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !