Mmm … okusa Italije: polnjene testenine in panna cotta

Med stereotipe o gejih spada tudi ta, da znamo za razliko od ostalih moških ločiti med različnimi oblikami testenin, na primer ravioli, kapeleti in tortelini. Meni se to nikoli ni zdelo težko, saj so oblike dovolj različne, da se z lahkoto loči med njimi. Z malo brskanja po internetu pa se izkaže, da je resnica dosti bolj kompleksna – iste jedi nosijo v različnih italijanskih narečjih namreč različna imena, ista imena pa lahko pomenijo različne jedi.

Kakorkoli že, vsa tri našteta imena (in še nekatera druga) se zmeraj nanašajo na jajčne testenine z različnimi polnjenji, ponavadi mesnimi, lahko pa tudi zelenjavnimi ali sirovimi. Če sir ni prisoten v samih testeninah, potem so skoraj zagotovo postrežene s parmezanom, ki prav tako velja za italijansko regionalno specialiteto. Zgodba o raviolih pravi, da so si jih izmislili mornarji, ki ostankov dragocene hrane niso želeli zavreči, zato so jih zavili v krpice testenin in jih tako lahko porabili še naslednji dan. V zanesljivih zgodovinskih virih pa se ravioli prvič pojavljajo v kuharskih priročnikih iz srede 14. stoletja.

Danes testenine najdeš v skoraj vsaki trgovini s prehrano. Kljub temu ali morda prav zato sem se odločil, da jih poskusim pripraviti sam doma. Izdelati testenine je pravzaprav izredno enostavno – zmešati je treba moko, sol in jajca (približno eno jajce na 100 g moke) in vse skupaj dobro pregnesti. Za bolj bogate testenine lahko namesto celih jajc uporabimo samo rumenjake. Da testo dobi pravo čvrstost in gladkost, dodamo še malo vode, gnesti pa ga je treba vsaj 15 minut, sicer se pri valjanju rado trga. Testenine je najlažje razvaljati s strojčkom, pri čemer postopno zmanjšujemo razdaljo med valjema, da je testo zmeraj tanjše. Pomaga tudi, če je kos testa z obeh strani nekoliko pomokan, da se ne lepi na valje.

Polnilo lahko pripravimo s skuto, ki ji dodamo jace, sir, parmezan, sol in druge začimbe po okusu. Eden izmed klasičnih načinov priprave raviolov je, da na velik kos testa razporedimo majhne kupčke polnila, vse skupaj pokrijemo z drugo plahto testa in potem razrežemo na posamezne raviole. Robove testenin dobro zatisnemo s prsti ali vilico, da se med kuhanjem ne razprejo, lahko pa jih tudi premažemo z beljakom, da se bolje zlepijo. Po drugem postopku pa lahko testo najprej narežemo na manjše krpice, nanje razporedimo polnilo in jih potem zvijemo v poljubne oblike. Če jih prepognemo v pravokotne blazinice dobimo raviole, če jih oblikujemo v majhne vrečice, dobimo to, kar je pri nas znano kot kapeleti, če jih zavijemo v prstanasto obliko, pa dobimo to, kar se ponavadi imenuje tortelini.

Tako pripravljene testenine kuhamo v vreli osoljeni vodi 5 do 10 minut, ponavadi dokler ne splavajo na površje. Včasih sicer sploh ne potonejo, v tem primeru se moramo pač zanesti na lastno presojo. Postrežemo jih s smetanovo, paradižnikovo ali kakšno drugo omako, ki pa sama ne sme imeti premočnega okusa, da ne zakrije okusa polnila v testeninah. Če jih ne skuhamo takoj, lahko jajčne testenine tudi zamrznemo.

Da bo kosilo malo bolj popolno, lahko k tipični italijanski jedi pripravimo še tipično italijansko sladico. Priprava kuhane smetane, pogosteje imenovane panna cotta, je prav tako izjemno preprosta. Pol litra sladke smetane zavremo, primešamo četrt skodelice sladkorja in žličko izvlečka vanilije. Namesto izvlečka lahko seveda uporabimo strok vanilije, tako da ga vzdolžno prerežemo, vsebino izpraskamo v smetano in potem strok namakamo v smetani še pol ure, vendar med tem ne kuhamo. Nazadnje strok vanilije odstranimo, v toplo smetano (če se je med namakanjem ohladila, jo ponovno zagrejemo) pa primešamo želatino, ki jo predhodno namočimo in raztopimo, kot piše v navodilih na embalaži. Še toplo smetano vlijemo v modelčke in počakamo da se strdi. Ker strjevanje lahko traja nekaj ur, se splača na sladico pomisliti že dan prej. Preden jo postrežemo, pa lahko panakoto prelijemo s staljeno čokolado ali vročimi gozdnimi sadeži.

Moonboy

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Mmm … okusa Italije: polnjene testenine in panna cotta”

  1. Maverick  pravi:

    mmm, točno tacga moža rabm moonboy :) znaš tud sesat in prat perilo? joke :) izgleda super, bon appétit!

  2. Eta  pravi:

    ….mmmm, po mojem okusu, a kaj šele sladica njam,njam.. grem delat pecivo ;) )

  3. Krisss  pravi:

    Nikoli nisem razmišljal, da bi testenine pripravil sam, ko pa vendar police v trgovinah pokajo pod težo že pripravljenih dobrot, tudi polnozrnatih… Fasciniran nad tvojo odločitvijo, da si se jih lotil sam, ti lahko samo iskreno čestitam. Prav tako sem vesel, da si se odločil prezentirati italijanske dobrote. Sam sicer nisem ljubitelj polnjenih testenin, ljubše so mi prelite s klasično paradižnikovo, mesno ali smetanovo omako. Kar se pa sladice tiče, nimam nobenih pripomb. Tombola! Pa dober tek!

  4. Snowblind Snowblind  pravi:

    Kir gniu stereotip! Uni o mjuziklih pa take fore, aaaajde nekak še gre, ampak da strejti ne znamo pašte ločt? Mi smo eksperti za to! Sej sam to znamo skuhat … :lol: … šeen stereotip. Svaka čast za očitno uspešen ”eksperiment”. Dec mora znt kuhat, čene za punco/tipa, pa zase. Dobr tek.

  5. Axis  pravi:

    Ni jih če idrijske žlinkrofe!

  6. moonboy  pravi:

    @Maverick: Znam tudi sesat in perilo prat. :)
    @Eta: Kakšno pecivo pa ti delaš? Gotovo bo slastno. ;)
    @Krisss: Ja, testenine se morda res bolj splača kupit, je hitreje. Sladico bom pa delal še kdaj. :D
    @Snowblind: Vsi stereotipi so gnili, a ne?
    @Axis: Obstajajo mogoče tudi žlikrofi brez mesa?

  7. Eta  pravi:

    @moonboy , delala sem “repliko” kinder pingvina, sicer v obliki torte-nimam nobenega pametnega oglatega pekača-vsaj za dve osebe ne…no sej tedi ta ni za dva ;) ,je pa manjka že kar precej.. Biskvit je odličen,se bo uporabil še za kašno podlago.
    Za tvoje testenine pa vsaka čast,da se jih spraviš delat.. jaz dalj od različnih njokov ne pridem.

  8. Axis  pravi:

    @moonboy
    Tudi brezmesni žlikrofi obstajajo. Imnujejo se žlikrofi graham, proizvajalec Pirih, dobiš jih v vsaki bolje založeni trgovini. So zelo kvaliteten približek idrijskim žlikrofom, razlika je le v moki in nadevu, ki je zabeljen z oljem, namesto s svinjsko mastjo.
    http://zlikrofi.si/izdelki/
    Pa dober tek!

  9. breathe  pravi:

    Res je, ni jih čez idrijske žlikrofe!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !