Fantomske lezbijke

Kakšno je razmerje med geji in lezbijkami? Ker se bliža paradni 4. junij, ko bomo slavili, da smo LGBTIAQ-ji skupnost, je zdaj idealna priložnost, da malo pretresemo razmerje med največjima deloma mavrične skupnosti. Zapis temelji na pogledu, ki ga je v svoji knjigi Lezbijke smo tako šik predstavila ameriška avtorica Laura Cottingham. Prav ta knjiga je bila vir debate na Dihovem marčevskem literarnem kotičku.

V širši družbi, pa tudi znotraj skupnosti obstaja prepričanje, da so geji bolj izpostavljeni nasilju in nesprejemanju kot lezbijke, ker predstavljajo večjo nevarnost heteronormativni družbeni ureditvi. Tudi sam sem že pod prispevki o paradah ponosa zasledil primitivne komentarje v stilu lezbijke so mi všeč, pedrov pa ne maram.

Cottingham kljub temu nasprotuje tezi, da geji predstavljajo večjo grožnjo heteronormativni družbi kot lezbijke. Gejevstvo namreč temelji na moški želji, kar je vendarle skupna točka s patriarhalnostjo, iz katere se izrašča heteronormativna družba. Lezbištvo pa, nasprotno, temelji na neodvisnosti od moškega. Zaradi tega je bilo v preteklosti podvrženo pritisku tako s strani večinske družbe, kot tudi s strani gejevske skupnosti. Obe sta si, na primer, prizadevali uveljaviti pojem queer kot nadpomenko gejevstva in lezbištva, čeprav so ga tako geji kot strejti dojemali predvsem kot moški referent, v katerem se je lezbištvo porazgubilo. Queer je tako utišal članice neheteroseksualizirane populacije in obudil moško hegemonijo znotraj mavrične skupnosti. Geji imajo kot moški privilegiran status in so sodelavci ženskega zatiranja, meni Cottingham.

Kot primer gejevske dominacije navaja, da so vodje mavrične skupnosti zmeraj moški, lezbične sekcije pa dostikrat vodijo nelezbijke. Geji tega, da bi njihovo gibanje vodili strejti, ne bi nikoli dopustili, utemeljuje. Če pomislim: v Sloveniji se v medijih največkrat pojavlja Mitja Blažič, v Veliki Britaniji Peter Tatchell, v Rusiji Nikolaj Aleksejev itd. Predsedniki nevladnih mavričnih organizacij so prav tako večinoma moški. Kot moški so verjetno res lažje prišli do vodilnih položajev in se znašli v patriarhalni družbi. Zato tudi ne presenečajo podatki, kot je ta, da tri evropska mesta vodijo geji, lezbijka pa županuje samo v enem. Ali pa ta, da se je na zadnjih volitvah v britanski parlament med 650 poslanci uspelo uvrstiti 19 gejem in samo dvema lezbijkama. Mislim, da tehtnice ne prevesi niti Johanna Sigurdardottir na mestu premierke Islandije.

Prav zaradi tega se mi, od kar sem prebral knjigo, zdi pomembno, da je Café Open lezbični produkt, geji pa smo tam le natakarji, obiskovalci, včasih pa kdo iz naših vrst prevzame moderatorsko vlogo na okrogli mizi. Še večja pridobitev za lezbični del mavrične scene je Open zato, ker ustvarja platformo, na kateri se lezbična umetnost, kot je Female’s’cream, lahko predstavi. Prav na področju umetnosti namreč Cottingham navaja še en pojav, ki kaže na izključitev lezbijk: LGBTIAQ-umetnost ponavadi predstavljajo dela gejev, lezbično umetnost pa pogosto ustvarjajo strejt ženske, ki LGBTIAQ-festivalom prodajajo filme, razstavljajo fotografije golih žensk ipd. Tovrstni psevdolezbični trg, v katerem se lezbijkam ne prepusti kulturnega prostora, je možen, ker lezbijke zelo redko uspejo zasesti položaje kulturnih arbitrov, kot so muzejski kuratorji, književni in revijalni uredniki, galeristi in drugi.

Prihodnjič (tj. jutri) bom povzel tisti del knjige, v katerem Cottingham konkretno piše o tem, kako se lezbične vloge pojavljajo v popularni kulturi, predvsem v filmih in serijah. Med drugim boste izvedeli, zakaj ni prav nič navdušena nad Madonno. Do takrat pa samo še to: LGBTIAQ-skupnost mora temeljiti na raznolikosti, variacijah brez hierarhije, da pa bi to dosegli, se moramo zavedati, da se razmerja med močmi v našo skupnost pogosto preslikajo iz večinske družbe. Tako je z razmerji med bogatimi in revnimi (kar je bolj problematiziral Goldstein, ki sem ga obnavljal tukaj) ali pa med moškimi in ženskami, čemur se je posvetila Laura Cottingham.

Domen

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Fantomske lezbijke”

  1. Vanja  pravi:

    Zanimivo in se strinjam s tem kar ugotavlja Cottingham. In resnično, kakrokoli se zdi, da so glede lezbijke moški bolj tolerantni (ker menijo, da bi jim med seksom že pokazali kaj je to desc in to obema ;-) ), je v resnici je lezbijkam najtežeje v družbi. V patriarhalni družbi je še kako veliko prsotora za geje, celo v katoliški cerkvi je raj za geje in mrgoli gejev, vse dokler pač javno ne priznaš svoje spolne usmerjenosti. Geje so bili institucionalizirani, vedno, v vseh kulturah, ženske pa sužnje za štedilnikom.

  2. Dragica  pravi:

    Ojla, naj se se sama enkrat oglasim pri tebi, svoje case sem veliko sprasevala mojo prijateljico in izjemno poznavalko cloveske duse, duhovnosti, metafizike z neomejenimi znanji sveta angelov, Ajro Pogacnik.

    Zelo enostavno mi je pojasnila, da so geji osebe, ki so v prejsnjih zivljenjih bile zenske in se se vedno v podobi moskega cutijo zenske in da se gej ne rodis, ampak je to izbira glede na cutenja, vsak gej bi lahko imel tudi za partnerico zensko, ce bi se le za to hotel odlociti.

    V nasprotju so lezbijke zenske, ki se v dusi cutijo moske, ker imajo za seboj vec izkusnej moske inkarnacije in gre prav tako za izbiro.

    dusa vsakega od nas je brez spola, enkrat pridemo na svet kot zenske, drugic kot moski in smo lahko oboje, kar kdo zeli, velikokrat na to najbolj odlocilno vpliva vzgoja, mati v druzini ali preporosto odlocimo sami na svoja primarna cutenja. meni je bilo z raznih virov povedano, da sem bila v prejsnjem zivljenju moski, gej, zdaj sem v biti najbolj zenska.

    Nestrpnosti so plod zaplankanosti in idoloskih zlorab v imenu bogov.

    Skoraj ne poznam umetnikov, najbolj genialnih, ki so ali geji ali lezbijke in se krasno razumem z obojimi.

    naj ti pripnem video vrhunskega plesalca flamenca,ki nastopa po najvecjih odrih sveta, med najbolj cenjenimi, ki je oboje, zenska cutenja v moskem telesu, celo govori kot zenska in uporablja zenski spol.

    Genialni umetnik.

    http://www.youtube.com/watch?v=rlJFePHCP0E&feature=player_embedded

    Bodi lepo, D

  3. Dragica  pravi:

    In tu se druga plat, umetnica, genialna, celo piseva si, Katalonka, Mayte Martin, v podobi zenske, ki se cuti moski.
    V Spaniji je umetnica stevilka ena.

    O vseh teh genialnih umetnikih vedno pisem na svojem blogu in pripenjam njihove pesmi, interpretacije, plese.

    tako, kot se me je dotaknilo petje te zenske, se me zlepa nic ni: pripenjam njeno petje.

    http://www.youtube.com/watch?v=CFXYVUsDTPg&feature=player_embedded

  4. Domen  pravi:

    @Vanja: Prav to. Res sem hvaležen Andreju (predsednik Diha), da mi je priporočil to knjigo, ker prej sploh nisem razmišljal v tej smeri.

    @Dragica: Najprej lepa lepa hvala za tidve povezavi. Z rdečico na obrazu priznavam, da nisem vedel za ta dva umetnika. Res, izražata neverjetno čutnost.

    Kar zadeva inkarnacij, moram pa priznati, da ne verjamem v te stvari. Se pa strinjam, da spol sam po sebi ne obstaja, ampak je le družbeno privzgojen. Res je tudi, da so nestrpnosti v današnji družbi plod zaplankanosti, pogosto pa tudi plod ideoloških zlorab v imenu bogov.

  5. Dragica  pravi:

    Domen, hehe, spol obstaja, le dusa je brezspolna, spol dobimo zgolj takrat, ko se utelesimo, drugace ga v vecnosti ne rabimo:)

    Ti, kaj se cutis, da se ljubis z moskim?
    ko bi segel po knjigah duhovnosti, bi povsod prebral, da dusa nima spola in dusa je nasa energija in ta energija nas potem vodi in privlaci ali odbija.

    jaz poznam toliko enkratnih gejev, umetnikov, da so med mojimi najbolj intimnimi prijatelji. In vsi imajo za prijateljice zenske, ne moskih, le ljubimce si – oz partnerje, iscejo med moskimi.

    Glede inkarnacij pa – zanimivo bi bilo, da bi obiskal koga, ki dela regresije. videl bi se v prejsnjih zivljenjih, hehe, kar sam in vsi dvomi bi odpadli.
    Zagotovo si bil velikokrat zenska, predvsem pa v zadnji inkarnaciji in zdaj se moras nauciti biti moski.

    Na svet prihajamo s tocno dolocenim ciljem, ki si ga izberemo pred rojstvom.
    Zivljenje geja ali lezbijke je kot ciklus ucenja se tezji od nas drugih, saj imate se dodatne ovire po poteh zivljenja.

  6. moonboy  pravi:

    @Domen: Meni je pa skoraj smešno, kako zdaj vestno dodajaš IAQ k LGBT kratici. Saj se strinjam, da bi lahko bili (morali biti?) vključeni, ampak vseeno še niso. Zdaj pa izpade, kot da smo o aseksualcih in interseksualcih zmeraj govorili kot o “naših”, čeprav večina za njih še slišala ni. Pravzaprav kot “naših” pogosto ne obravnavamo niti transov in biseksualcev, pa imajo utrjeno mesto za svoji dve črki v kratici. In zdaj ko sem tole prebral, mi ne preostane drugo, kot da se strinjam, da očitno tudi L ni obravnavan tako kot bi moral biti…

  7. Domen  pravi:

    I in Q sta pri meni že dolgo stalnici, nova pogruntavščina je A.

    Mislim, da so do neke mere vključeni vsi, tudi I in A. Seveda globalno gledano, na majhno slovensko sceno je to težko aplicirati.

    Če je nekaj vključeno, seveda še ni nujno enakopravno, kot ugotavljaš. Za to pa nima niti možnosti, če ne bo vključeno vsaj na jezikovni ravni.

    Ali bi sploh morali biti vključeni v ta zvarek? Vsi I in A se s tlačenjem v skupnost ne bodo strinjali, tako kot tega nočejo niti vsi geji. Se mi pa zdi to smiselno, ker je stigma razmeroma podobna in pa zaradi majhne številčnosti, ki zmanjšuje možnosti v boju za pravice. Globalno gledano obstaja težnja po priključitvi, čeprav zdaj razmišljam, ali jo I in A izražajo v enaki meri kot tisti, ki so že noter, torej LG(BT).

    LGBTIAQ včasih zamenjujem s pripevnikom mavrični (npr. mavrična skupnost ipd.). Ta se mi zdi bolj korekten v smislu, ker ni toliko predstavniški, ampak govori o tistih, ki se s skupnostjo dejansko identificirajo. Po drugi strani pa je ista past kot pri queeru: poenoti vse različne identitete in v mislih večine konotira le na geje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !