Fantomske lezbijke (2)

1. del prispevka Fantomske lezbijke sem objavil včeraj, zdaj pa sledi nadaljevanje.

Kot protiargument temu, da so lezbijke popolnoma prezrte, bi lahko navedli pojavljanje lezbištva v kulturni produkciji. Cottingham meni, da je medijska vključitev pomembna oblika družbenega priznanja, toda po drugi strani je skoraj vedno sporen način vključitve. Ugotavlja, da sta lezbična identiteta in neodvisnost lezbijk od moških vedno znova predstavljeni kot nestabilni, navidezni, začasni in nerealni.

Lezbična vloga je namreč ponavadi le ena, tako da z nikomer ne more biti skupaj. Poleg tega o zgodovini ali širšem kontekstu te stranske vloge običajno ne zvemo skoraj ničesar, ampak nam jo vržejo v dnevno sobo, da nekaj časa vzburja domišljijo. Toda nikakor ne predolgo, saj na koncu vedno dobi partnerja in se izkaže, da je biseksualna, ali pa postane celo heteroseksualna. Še večkrat pristane v zaporu, umre ali pa se v neki epizodi enostavno ne prikaže več. Marsikdaj je njeno lezbištvo s čim nevtralizirano: recimo s tem, da se prostituira ali pleše striptiz. S tem se omili grožnja, da ženska lahko vso svojo emocionalno in seksualno pozornost in energijo posvečala le ženskam. Dostikrat pa je lezbični trenutek nevtraliziran tako, da ga ujame moški pogled in pravzaprav služi moški zadovoljitvi. Skratka, lezbične vloge so vključene na takšne načine, da utrjujejo heteroseksistične in moške oblastne ideologije. Edina prava, emancipirana lezbijka je vampirska grabežljivka, ki krade žene, vendar nato objekt svoje želje ubije in tako uniči lezbično zvezo.

Le nekaj dni za tem, ko sem prebral Lezbijke smo tako šik, sem gledal film The Kids Are All Right, o katerem sem pred tem slišal same pohvale. Pod vtisom knjige pa se mi je zdelo nekaj stvari v filmu problematičnih. Zdi se, da lezbična lika nimata trdnih identitet. Lik Julianne Moore podleže moškim čarom postavnega Marka Ruffala, njenega upiranja pa je sploh konec, ko zagleda pravega, velikega kurca. Kar se v filmu dobesedno zgodi. Brez penisa ne more niti lik Annette Bening, ki uživa v gledanju gejevskih porničev. Dobimo pojasnilo, da ga čez penis vendarle ni, ker ta prečudovita stvar navzven izrazi orgazem. Takšna reprezentacija lezbijk se mi zdi čudna že zaradi tega, ker sam kot gej nikoli ne gledam lezbičnih porničev, ampak kvečjemu strejt. Dopuščam možnost, da ima kdo drugačne izkušnje, ampak problem je, ker se je lezbištvo ponovno reprezentiralo kot nestalno in ne čisto zaresno. Zakaj ni zveze Annette Bening in Julianne Moore razdrla ženska?

Cottingham dalje navaja Andreo Weiss, ki je dejala, da če podrobno pogledamo, se v Hollywoodu ne pojavlja toliko lezbištvo, kot se pojavlja sum lezbištva. Ta sum, s katerim filmska industrija mastno trži, pa je namenjen moškemu voajerizmu in ne naslavlja lezbične publike. To pravzaprav sploh ni nov pojav, ampak sega vsaj v 30. leta 20. stoletja, ko sta lezbištvo nakazovali Marlene Dietrich in Greta Garbo, piše Cottingham. Seveda si tega ni mogla privoščiti vsaka igralka, ampak le tista, ki je kariero že sicer zgradila na mističnosti in škandalih.

To, da manipulacija z bojaznijo okrog lezbištva prinaša denar, je po mnenju Laure Cottingham ugotovila tudi Madonna. Toda ko trži sum o lezbištvu, uporablja heteroseksualnost kot obliko ekonomskega in družbenega napredovanja. In medtem, ko ona s psevdolezbištvom uspeva, se mnoge lezbijke v vsakdanjem življenju soočajo z izključenostjo. Še več, njihove identitete pogosto niso priznane, podeljuje se jim status fiktivnosti, podobno kot Amazonkam.

S pogledom, ki ga podaja Cottingham, se ujema tudi to, da v družbi v glavnem obstajajo le šale o pedrih ter morda še o gejih in homoseksualcih. Šal o lezbijkah pa praktično ni. Čeprav šale reproducirajo stereotipe, pa so pokazatelj tega, kaj je predmet človeških preokupacij. Lezbična identiteta je v javnih diskurzih pičlo navzoča.

Še zaključek: lezbijke so morda res manj izpostavljene fizičnemu nasilju, toda do tega najbrž prihaja tudi zato, ker se njihovo identiteto ne jemlje resno. Češ, ti bom že dal kurca, pa boš videla. Ko letijo pesti, si verjetno vsak želi biti neviden, vsakodnevna prezrtost in potiskanje v fantastičen svet, pa je po svoje bolj boleče, ker poglablja strukturno neenakost.

Domen

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Fantomske lezbijke (2)”

  1. Snowblind Snowblind  pravi:

    Zanimiv post, tudi prejšn. Film mi je bil za pogledat, kakih globljih razmišlanj o identitetah pa mi ni vzbudil. Glede na to, da pa prihaja iz hollywooda, kjer imajo produkti najširšo možno ciljno publiko pa najbrž ni začudenje, da na koncu spoznata, kaj je ”prav”. Kaj pa knjiga poreče na precej razširjen pojav ženskega eksperimentiranja v pozni puberteti?

  2. Domen  pravi:

    Ne spomnim se, da bi kaj posebej omenjala eksperimentiranje najstnic. Del odgovora se verjetno skriva že v besedi eksperimentiranje.

    Spomnim se pa, da omenja film Heavenly Creatures iz leta 1994, v katerem ne gre za eksperimentiranje, ampak za nenavadno tesno (vendar ne odkrito lezbično, če se prav spomnim) razmerje med dvema najstnicama (eno od njiju igra Kate Winslet). Na koncu umorita mamo od one druge najstnice, kar táko prijateljstvo reprezentira kot bolestno in sprevrženo. Cottingham ne pravi, da ni možno, da se skupaj najdeta dve psihopatki, ampak poudarja, da praktično ni primera, ko lezbijke ne bi bile reprezentirane na take načine, torej kot psihopatke in podobno, k čemur bi po mojem mnenju lahko dodali tudi eksperimentirajoče najstnice.

  3. Snowblind Snowblind  pravi:

    To me pa precej preseneča. Resda je morda del tega v današnji družbi že pač nekaj vsakdanjega. Vsaj v vsiljeni amerikanizirani družbi je tako, da večina punc na faksu vsaj enkrat zaide v te vode. Za večino družbe je to nekaj naravnega in nikakor ne zmanjšuje njihove heteroseksualnosti. Obratnega pojava pa ni. Morda na pojav avtorica gleda s stopnjo prezira, ker njeno spolno usmerjenost pomanjšuje v fazo, ali samo nek dodatek, ki ga od moškega partnerja ni zmožna dobiti.

    Priznavam možnost, da sm spran od moderne družbe :smile: ampak v moji, sicer hetero, družbi je vedno bilo to nekaj preprosto … naravnega, skoraj pričakovanega od deklet. Na marsikaterem partyju je pršlo do takih eksperimentov. Ali je to šov za fante, ali pa je dejanska eksperimentacija nevem, vem le, da obratnega eksperimentiranja nikoli ni bilo.

  4. Domen  pravi:

    Dobro, ne vem, koliko je to res razširjeno, ampak reprezentancija v kulturni produkciji kaže, kot bi bilo to zelo razširjeno. Četudi je res, se moramo vprašati, zakaj dekleta eksperimentirajo. Ne bi rekel, da imajo več lezbičnih strasti kot moški gejevskih (ali kako naj se izrazim?), ampak to počnejo zato, ker je bistvo spolne vloge deklet ta, da se vidijo kot opazovane, kot objekt moškega pogleda. Ne glede na to, ali jih ta vidi ali ne. Bi rekel, da gre za podoben moment kot takrat, ko je lizanje deklet namenjeno moškemu, ki dejansko opazuje in uživa v pogledu. Seveda ta moški nikoli ne predpostavlja, da sta ti dve dekleti lezbijki, ki ga ne šmerglata niti malo. Že to, da se ližeta pred njim, pomeni, da je njuna akcija namenjena njemu.

    Cottingham ni jezna na to, da neko dekle pač eksperimentira. Jezi jo, ker v kulturni produkciji tako masovno prevzemajo lezbično prakso (namenjanje emotivne in seksualne pozornosti ženski) in jo tako poskušajo odvzeti lezbijkam kot točko njihove identitete. To tudi lezbijke spreminja v neke eksperimentirajoče ženske, ki so pač malo zmedene, ki jim manjka samo dober kurac ipd. (za geje se praktično nikoli ne reče, da rabijo samo eno dobro pičko, pa bo vse ok).

    Upam, da sem smiselno repliciral in se odzval na to, za kar si zapisal, da te preseneča (nisem povsem gotov, kaj je to).

  5. Snowblind Snowblind  pravi:

    Ja, super si se odzval. Presenečalo me je samo, da v knjigi ni ne pozitivno ne negativno omenjena ta eksperimentacija, niti kot nekaj, ki je namenjeno moškim (najbrž slaba stvar za lezbično spolno identiteto). :smile:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !