Spečemu

Ni te tu. Ne bo te. Čutim, da
globoko, na trebuhu spiš.
Ležiš široko, pleča se
ti spuščajo in pnó.

Sproščene mišice molčijo,
snu prepuščene.  Golemu
v poletni vroči noči pot
omočil je telo.

Zaspal je tvoj nemir. Spokojno
valuješ, kot veleva ti
dih; in oči pod vekami
trzaje ti tekó.

Sledita mirno si vzih in
zdih. Zanesljivo, iz globin,
po ritmu zemlje matere,
ker speč si združen z njo.

Razprta dlan pod sabo tipa
dišečo njeno rjavo polt,
globine, rove, črni drob,
čeprav je vmes blago.

Vendár ni tvoje bistvo v zemlji.
Izdih ti sapo usmeri čez
zapestje, dlačice se tam
zmedéne stresajo.

Tako je to: kot tvoja sapa
boš ti povsod vzdigal veter,
kot dlake stresal boš ljudi.
In ti ne bo lahko.

Iztirjal jih boš, šel na živce,
šel v nos. Ah, nos… Vse drug si zdaj,
ko valpet-jaz ti je zaspal.
Izgledaš angelsko…

Ni te tu, a si, ker čutim te.
Te res, in to kako! Eh, bog,
že mora biti, kakor je.
in je že prav tako.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !